Tiskane izdaje
Zakaj je prav v času, ko naša kultura vse bolj poudarja pomen dobrega počutja, sreče in polnega življenja, toliko ljudi pri delu nezadovoljnih? Kot v uspešnici Delo s teboj me ubija ugotavljata avtorici Katherine Crowley in Kathi Elster, gre za »posledice občutka ujetosti v okoliščinah, odnosih in situacijah, ki zaposlenim pijejo energijo, jim prepredajo misli in ohranjajo pat položaj«.
A to ni vse. V zadnjih letih se, tudi ali predvsem zaradi posledic gospodarske krize, ki še vedno opleta s svojim repom, stiske zaposlenih kopičijo v vseh poklicnih okoljih – zaradi negotovosti delovnih razmerij, zaradi dodatnega dela, ki marsikdaj presega okvire sprejemljivega. Stiskam sledijo težave z zdravjem – najsi bo to bolečina v želodcu, ki se lahko razvije tudi v kaj bistveno resnejšega, psihične stiske, slabše delovanje imunskega sistema … Tako nastali začarani krog nemalokrat zahteva ponavljajoče se zdravstvene intervencije, odsotnost z dela, manjšo storilnost, brezvoljnost, tudi invalidnost. Nevzdržno je, da se tovrstni problemi vse pogosteje pojavljajo tudi že pri otrocih oziroma mladostnikih, zaradi številnih (pre)obremenitev v povezavi z učenjem, s študijem pa tudi s prostočasnimi dejavnostmi. Te otroku nemalokrat izbirajo starši in tako zadostijo lastnemu egu, na otrokovo potrebo po prostem času pa pozabijo. Čas, v katerem živimo, je žolčen. Navsezadnje je že dolgo znano in tudi dokazano, da je vsakodnevni stres največji krivec za nastajanje škodljivih prostih radikalov pa tudi za kronično pomanjkanje energije. Zanimiv je podatek, da človeku že deset minut gledanja večernih novic, ki ga seznanjajo s tragičnimi in skrb vzbujajočimi dogodki v tistem dnevu, zviša raven stresa. Dolgo trajajoči stres, ki ga človek ne zmore obvladati, pa začne rušiti vitalne metabolne procese in poraja bolezen.
Seveda ni treba, da je tako – a tega bi se morali zavedati vsi in stremeti k drugačni skrbi za zdravje. Delodajalci, denimo, bi zaposlenim, če si želijo optimalnih rezultatov, morali zagotoviti spodbudno delovno okolje, aktivno in konstruktivno komunikacijo, možnost ustvarjalnega timskega dela in skrb za zdravje pri delu. Nedopustno je tudi, da zdravstveni sistem zdaj deluje v takšnih okoliščinah, da obolelim, ki bi jim moral pomagati, povzroča dodatni stres – zaradi nedopustno dolgih čakalnih dob, pomanjkanja kadra, neustreznega financiranja. Seveda je kriva politika – toda ali je ta že kdaj prevzela odgovornost za posledice?
Zato se zdaj zdi najbolj uporaben nasvet v smislu prakticiranja relaksacije z rekreacijo. Po zaslugi redne fizične aktivnosti, ki človeka sprosti, se organizem nauči, kako obvladati stres ali ga vsaj uravnavati tako, da bo na zdravju pustil čim manj opazen pečat. Morda je čas, ko se je začelo novo šolsko leto, najprimernejši za resen razmislek o tem. Pa tudi za ukrepanje, seveda.
