Tiskane izdaje
Po zadnjih zmagah Gorenja in Celja Pivovarne Laško v ligi prvakov kaže, da bo Slovenija spet imela dva kluba med najboljšo šestnajsterico v Evropi. Glede na okoliščine, v katerih se je znašel naš (kolektivni) šport, je to svojevrsten podvig. Velenjčani in Celjani so fenomen, saj z rekordno majhnim vložkom še vedno držijo korak z elito. Gorenje so zapustili vsi nosilci igre in trener. Večina igralcev je prvič izkusila LP, pa vseeno držijo četrto mesto v skupini. Privoščili so si le en pravi spodrsljaj, doma proti Aalborgu, ki je bil oslabljen in premagljiv. Ko so zatem po neumnosti izgubili še v Španiji, je kazalo, da je evropski oreh zanje vendarle še pretrd. Izkazalo se je drugače. Gorenje je Špancem vrnilo z obrestmi in na Švedskem vzelo usodo v svoje roke. Podobno je s Celjani, ki so začeli medlo, a v Ukrajini premagali krizo. Škoda izgubljene točke iz Veszprema, toda točki proti Zagrebu sta bili vredni dvojno in Celje je na dobri poti, da si z dvema februarskima zmagama proti Zaporožju in St. Peterburgu priigra celo tretje mesto.
Najboljši slovenski ekipi krasijo podobne lastnosti – mladostni zagon, marljivost, disciplina, nepopustljivost ... A na igrišču bi težko bili bolj različni. Celjani so na sedmih tekmah prejeli 181 golov in imajo četrto najboljšo obrambo v LP. Velenjčani so jih prejeli kar 233, samo Halmstad jih je več. So jih pa zato zabili 227, manj samo od Barcelone! Če bi združili jekleno obrambo Celja in vroči velenjski napad, bi morda res dobili kandidata za F4 v Köln. Tako pa je slovo v osmini finala realnost, kaj več bi bila že senzacija.
Slovenija s tremi klubi med elito, če prištejemo Krim, ohranja stik z vrhom le še v rokometu, pa ne zaradi šibke konkurence, kot bi rekli iz fovšije. Evropski vrh se širi in vložki so vedno večji. Gorenje in Celje bosta v osmini finala morda celo najrevnejša kluba. A denar le ni vse. Samo enkrat doslej se je slovenski predstavnik poslovil že v predtekmovanju. To je bilo v sezoni 20010/11, ko je bil za celjsko ekipo predviden sanjski proračun 4,2 milijona evrov, pa se je zgodba z Noko Serdarušićem sesula v prah. Z dobro četrtino tega denarja klub deluje bolje. Kar je še pomembneje, ima rezerve. Tako kot Gorenje. Odkritje sezone je Staš Skube, ki se je dvakrat znašel v idealni sedmerki kola. Podobno velja za Maria Šoštariča, ki si z Gašperjem Margučem deli sedmo mesto med strelci. Pri Celju se je izkazal Ivan Slišković, Vid Poteko pa je postal pravi poveljnik obrambe.
Madež v prvem delu sezone je slab obisk tekem Gorenja, najslabši med vsemi. Morda bo bolje, ko bosta februarja v Rdeči dvorani gostovala bolj zveneča Hamburg in Flensburg. Tudi v Celju so bili navijači sprva zadržani, ampak proti Veszpremu in posebej Zagrebu je bil Zlatorog spet poln kot v najboljših časih. Tako bo predvidoma tudi jutri, ko se bosta evroligaša udarila za primat na domačem dvorišču. Granitni zid proti stroju za zadetke. Pravijo, da tekme dobiva obramba, a rokomet se vendarle igra zaradi golov. Naj zmaga boljši. Rokomet je že.
