Roboti nam dihajo za vrat

Alarm je zazvonil drugo januarsko nedeljo, ko so znanstveniki za umetno inteligenco z vsega sveta objavili odprto pismo s pozivom o nujni zaščiti človeka pred pametnimi stroji. Svarila o morebitnih velikih prihodnjih tveganjih za človeštvo, ki jih skupaj s koristmi prinaša razvoj umetne inteligence, so bila prezrta, čeprav sta poziv podprla celo slavni fizik Stephen Hawking in predsednik družbe Tesla Motors Elon Musk. Ker so odprto pismo objavili štiri dni po pokolu na sedežu francoskega satiričnega časopisa Charlie Hebdo, je namreč ves svet zaradi globokega šoka pozorno spremljal predvsem dogajanje v Parizu, za druge pojave pa mu je zmanjkalo moči.

Kaj torej sproža tako veliko zaskrbljenost največjih strokovnjakov za robotiko in umetno inteligenco, kar bi lahko skrbelo tudi nas, običajne ljudi? Saj o robotih smo po malem že razmišljali, pa se nam nikoli ni zdelo, da bi lahko bila to resnična grožnja za človeštvo, razen seveda v primerih, ko so nas preveč prevzeli znanstvenofantastični filmi, kot so Terminator, Robokop in Matrica.

Ob prebiranju odprtega pisma, v katerem znanstveniki izpostavljajo trditev, da ni vprašanje ali, ampak kdaj bodo roboti zasužnjili človeštvo, pa postanejo razlogi za splošno zaskrbljenost močno dramatični. Lahko se, če smo optimisti, tolažimo z zakoni robotike, ki jih je pred sedmimi desetletji v delu Jaz, robot strnil pisec znanstvene fantastike Isaac Asimov, toda razvoj pametnih strojev je že dosegel stopnjo, ko ti zakoni ne ponujajo več varnosti za človeka. Po Asimovu mora robot delovati v interesu človeštva, saj je človeštvo pomembnejše od posameznika, ne sme poškodovati človeka in ubogati mora ukaze.

Če bo vse to veljalo tudi v prihodnosti, potem je panika odveč, toda sodeč po svarilih robotskih ekspertov z ameriških in britanskih univerz se lahko, če se ne bomo pravočasno zavedli, kje so omejitve in kdaj je treba vzpostaviti nadzor nad umetno inteligenco, zataknemo v lastno past stremljenja po napredku.

Da nam bo robot pospravil stanovanje, skuhal večerjo in opravil druga hišna opravila, so pravzaprav sanje vseh zaposlenih, ki se po celodnevni službi utrujeno vračajo domov. Toda že pri teh enostavnih delih se odpira vprašanje, kaj bo pa potem delal človek in koliko delovnih mest bo lahko sčasoma prevzel robot, človek pa bo ostal na cesti. Robota namreč za njegovo delo ni treba plačati, to pa je prednost, ki bi jo marsikateri delodajalec zaradi lakomnosti po še večjem dobičku pograbil takoj in z obema rokama, kljub temu da robot ne bi opravil dela bolje kot človek.

Dokončnega odgovora, kateri poklici bodo morda izginili, ker jih bodo popolnoma prevzeli pametni stroji in avtomatski procesi, za zdaj znanstveniki še ne povedo, namigujejo pa, da so ogrožene skoraj vse dejavnosti, od industrije, transporta, financ in celo medicine in farmacije – vse to bodo morda lahko delali računalniki in roboti. Popolnoma varna pred robotsko konkurenco ni niti umetnost, saj je znano, da denimo japonski roboti že zelo dobro igrajo inštrumente, slikajo in celo plešejo, v šahovskih igrah pa človek skorajda ne more več premagati računalnika.

Če se bo razvoj umetne inteligence nadaljeval v takem tempu, kot se je v zadnjih dvajsetih letih, potem bo morda že čez pet let, kot napovedujejo pesimisti, v naši družbi vse drugače. Robotizacija v industriji in drugih panogah bi lahko sprožila revolucionarne pretrese na trgu dela, posledice pa bi se kazale v celotni družbi. Kakšne družbene mehanizme bi morali pravočasno vzpostaviti, da bi preprečili nadvlado strojev nad človekom, je vprašanje, na katero opozarjajo vrhunski strokovnjaki zato, da bi pravočasno mobilizirali najbolj pristojne k premisleku o prihodnosti: pravnike, da predlagajo zakone, filozofe, da poiščejo rešitve za etična vprašanja, ekonomiste, da ponudijo nova vrednotenja dela, strokovnjake za umetno inteligenco pa da znova pretehtajo prioritete v raziskavah.

Previdnost torej je edino modro ravnanje za zdaj, ko ima človek še nadzor nad umetno inteligenco, ki bi lahko morda čez nekaj let postala veliko nevarnejša za človeštvo, kot so danes nuklearke. Kako daleč ali blizu je takšna prihodnost, ko nam bi zavladali humanoidni roboti, ki jih bi le s težavo celo po videzu razlikovali od človeka, slutijo edino znanstveniki, mi, navadni ljudje pa jim lahko le zaupamo, da bodo znali vedno držati robote na vajetih s premišljenim programiranjem tako, da stroji, četudi pametni, ne bodo nikoli zbezljali. Usodni zasuki naj se dogajajo še naprej samo v filmih.