Tiskane izdaje
Minulo nedeljo in ponedeljek so v mestu Bentiu na severu Južnega Sudana iz radijskih sprejemnikov, še vedno izjemno pomembnega medija v tem delu Afrike, odmevala srhljiva sporočila. Uporniške enote, ki so prevzele nadzor nad prestolnico zvezne države Unity, z nafto najbolj bogate južnosudanske province, so pripadnikom etnične skupine Nuer preko radijskih valov ukazali, naj krenejo na maščevalni pohod nad pripadniki etnične skupine Dinka, ki od osamosvojitve Južnega Sudana pred slabimi tremi leti naprej skoraj v celoti obvladujejo najmlajšo državo na svetu in, predvsem, njeno velikansko naftno bogastvo.
V nekaj urah je bilo, natančno sledeč ruandskemu scenariju, v Bentiuju ubitih okoli štiristo ljudi. Nuerska etnična milica, ki naj bi jo z namenom destabilizacije Južnega Sudan pomagal oborožiti in izuriti režim Omarja al Baširja v Kartumu, je vdrla tudi v lokalno bolnišnico in mošejo, kamor so se skrili prestrašeni Dinke in tudi številni trgovci iz Darfurja in Nubskih gora. Ti so se v Bentiu, regionalno trgovsko središče, zatekli pred kartumskim genocidom nad domorodnim afriškim prebivalstvom. Nueri so Darfurce in Nube obtožili sodelovanja z enotami južnosudanskega predsednika Salve Kiira in jih več deset pobili.
Kljub temu, da je bilo prav vsem, ki dogajanje v Južnem Sudanu in Sudanu spremljajo vsaj približno zavzeto, že davno jasno, da bo v državi izbruhnila državljanska vojna in da bodo najvišjo ceno za osamosvojitev Džube od Kartuma plačala prav domorodna afriška ljudstva, ki živijo ujeta v obmejnem, z vodo, nafto in pašniki »obdarjenem« območju, mednarodna skupnost ni naredila enega samega koraka, da bi preprečila eskalacijo brutalnega nasilja. Nasprotno: od začetka upora proti oblastem v Džubi, ki ga je sprožil nekdanji heroj Osvobodilne vojske sudanskega ljudstva (SPLA) Riek Machar, ki je že v času državljanske vojne med jugom in severom večkrat zamenjal strani, je mednarodna skupnost na čelu z Združenimi narodi dogajanje v Južnem Sudanu le »aktivno opazovala«. Nasilje se je, kot vedno, stopnjevalo.
Le tri dni po pokolu v Bentuiju je okoli 350 v civilna oblačila odetih pripadnikov nuerske etnične milice v mestu Bor pod pretvezo, da bodo uradnikom izročili nekakšno peticijo, vdrlo celo v postojanko misije ZN v Južnem Sudanu (UNMISS). Ta se je znova izkazala za popolnoma nekompetentno in neučinkovito: takoj, ko so napadalci vstopili na dvorišče postojanke, kamor se je pred nasiljem in vse hujšo epidemijo lakote zateklo okoli 5000 civilistov, so začeli streljati na vse strani. Preden so jih »modre čelade« uspele pregnati, je bilo ubitih najmanj 62 ljudi.
Dogajanje v Južnem Sudanu močno spominja na dogajanje v Ruandi pred točno dvajsetimi leti. Tudi tam je ena etnična skupina krenila v genocidni pohod nad drugo. Tudi tam je bilo medetnično nasilje »sponzorirano« od zunaj. Tudi tam se je vse skupaj dodobra začelo šele potem, ko so se Združeni narodi ukvarjali le »z lastno varnostjo« in so tako na stežaj odprli vrata genocidu.
