Salto mortale
čet, 19.10.2017, 20:30
Salto mortale
Če bi bil Rajoy moder, bi s Katalonci sedel za mizo – kot moderen zgled Evropi. A ni.

Ultimat je ultimat, v njem ni prostora za odtenke. Nič več.

V špansko-katalonski krizi je problem to, da za Madrid možnih nians ali potencialnega medprostora po katalonsko nikoli ni bilo: ne vsa ta leta, ko se v Barceloni krepi osamosvojitveno gibanje, ne zdaj, ko je videti, da bodo v soboto začeli proti Kataloniji postopek uveljavljanja 155. člena španske ustave. Nihče ne ve, kaj natančno pomeni, saj se k tako drastičnemu ukrepu niso zatekli še nikdar v moderni španski državi.

Mogoče ima tudi katalonska independentistična politika nekatere »skrivnosti«, morda prav tako finančne, saj svet še zdaleč ni črno-bel. A eno drži in je kot izvirni greh: Barcelona že leta prosi Madrid za spremembe, dialog, pogovor – in govori zidu. Ob zapleteni zgodovinski prtljagi, v kateri išče »lastno slovensko pot«, se poskuša tudi v teh ultimativnih dneh ne izneveriti svoji deklarativni demokratičnosti, miru in nenasilju.

Prav zato se katalonski predsednik Carles Puigdemont niansirano izmika, da bi politično rekel bobu bob, a hkrati s svojim mučnim stopicanjem na mestu – ko španski vladi noče jasno povedati, ali je razglasil neodvisnost ali je ni – peha v utrudljivo nevzdržnost ne le razklano Katalonijo in vse manj potrpežljivo politično Španijo, ampak tudi širše evropsko okolje ...

Škoda, ki nastaja, je ogromna ne le zaradi ekonomskega bežanja podjetij, ampak zaradi negotovosti, ali bosta Rajoy in Puigdemont morda zaigrala usodo milijonov ljudi. Samo zato, ker ni bilo primerne komunikacije, ker se Španec ni hotel pogovarjati s Kataloncem.

Še nekaj drži, to pa zdaj priznava celo nacionalni vladi naklonjeni El País: španska stran, njena diplomacija, v vseh teh letih o katalonskem vprašanju ni primerno komunicirala niti z mednarodno javnostjo. Ne da ni znala ali ni bila izzvana, sploh ni hotela. Po navodilih se je zbudila komaj zdaj.

Nekateri tuji novinarji smo se med pokrivanjem referenduma v Barceloni strinjali, da je (bilo) eno priti do kakšnega katalonskega ministra in nekaj drugega dobiti intervju španskega diplomata. Pa bi moral biti interes, da se objektivno sliši, kaj se dogaja, že leta obojestranski. Potem bi bilo tudi zdaj manj medijske čustvenosti in bi bila manj idealizirana občutja – denimo med evropsko javnostjo, zgroženo nad špansko nasilnostjo ob katalonskem referendumu –, da je politika v Barceloni, ker pač moleduje za vrednote, kot so dialog, pogovor, mednarodna pozornost, posredovanje, demokratično odprta, prožno poliglotska in svetovljanska, medtem ko je v Madridu arogantno zaprta, enojezična in pretoga za čas, v katerem živimo. In niti potrjena pričevanja o pritiskih na različnih ravneh, organizacijah in družbah Madridu ne morejo biti v čast ...

Kaj ni zdaj španskega zunanjega ministra še na glas zaskrbelo pred kolegom Erjavcem, da bi lahko Slovenija sprejela odločitve, ki bi bile zunaj zakonskih okvirov Španije?

Seveda je nekaj naivno zaupanje množic, da ni demokracije nikoli dovolj in ni nikdar zadosti demokratična, druga pesem pa je politična realnost. A če bi bil Rajoy moder, bi s Katalonci že zdavnaj sedel za mizo – kot moderen zgled Evropi. A ni. Zato mora biti 155. člen tudi njegov salto mortale. 



Salto mortale

Škoda, ki nastaja, je ogromna ne le zaradi ekonomskega bežanja podjetij, ampak zaradi negotovosti, ali bosta Rajoy in Puigdemont morda zaigrala usodo milijonov ljudi. Foto: Emilio Morenatti/AP

Prijavi sovražni govor