Tiskane izdaje
Kar zadeva referendum o zakonu o drugem tiru, je jasno: zgodba bi bila drugačna, če bi bil vrhunec razprav o njegovi gradnji tri leta pred volitvami ali pač prvo leto po njih. S tega vidika je vladajoča SMC naredila strateško napako, zato mora zdaj ugrizniti v kislo jabolko, ki so jo z napovedjo referenduma nastavili njegovi pobudniki. Zbrati 40.000 podpisov sicer ni lahko delo, a ob ustrezni mobilizaciji ljudstva ni nedosegljivo niti v aktualnih časih politične apatičnosti in naveličanosti.
Ključno vlogo bodo odigrale parlamentarne stranke. Te pa so najprej zveste same sebi in svojim kalkulacijam, šele potem projektom, še toliko bolj, če niso njihovi. Če referendum res bo, potem bo zato, ker si predvolilni utrip želijo izmeriti stranke, ne pa zato, ker bi povprečen Slovenec globoko v sebi čutil potrebo, da milijone namenimo še za referendum, katerega ključna sporočilna vrednost sploh ne bo ta, ali bi podprli zakon o gradnji drugega tira ali ne.
Je sploh treba odločati o tem, da Slovenija potrebuje drugi tir, da ga potrebujejo Luka Koper, železnice, podjetja, prebivalci, ali o tem, da je po dvajsetih letih čas, da se od besed premaknemo k dejanjem? Ne, ta referendum bi bil ključen zgolj za stranke, in kadar je tako, državljani navadno potegnejo kratko. Naj pobudniki še tako ropotajo, da politiziranje nima nič skupnega s potrebo po referendumu, temu pač nihče ne verjame.
Politika je prav zato zdaj v veliki zadregi. Nemara še najbolj SDS, v kateri imajo radi Orbana, toda on ne bo več imel rad njih, če mu bodo zaradi lastnih interesov prekrižali njegove. Ne vzbujajmo tujih apetitov, doma pa smo že prevečkrat videli, kako daleč lahko pripelje strankarska brezsramnost. Zato ne bi smeli dopustiti, da bi na tnalu političnih ali zasebnih materialnih interesov žrtvovali izvedbo strateškega infrastrukturnega projekta.
