Tiskane izdaje
Ko je turški predsednik Tayyip Recep Erdoğan v trenutku, ko so vsevedna družabna omrežja že razglasila njegov padec in slavila izvajalce (poskusa) državnega udara ravno preko spletnega telefona poklical v studio zasebne televizije, smo bili priča enemu najbolj bizarnih trenutkov moderne zgodovine. Mož, ki so ga mnogi v črnobelosti evforije že razglasili za politično truplo, je za svoje politično preživetje – in skoraj gotovo celo utrditev že tako nadvse avtoritarne vladavine – uporabil orodja, ki jih je zadnja leta intenzivno preganjal. Najprej družabna omrežja, potem pa ulico.
Ravno ulica – »civilna družba« – je s pomočjo digitalne naivnosti preprečila sicer izjemno slabo organiziran poizkus državnega udara, katerega organizatorji so preprosto »pozabili«, da je od časov, ko je bilo nadzor nad državo prevzeti z nekaj tanki, preleti letal in vstopom v studio državne televizije, minilo skoraj celotno zgodovinsko obdobje.
Svet novic je ponorel in tekmoval v posebnih učinkih praznega niča, tam zunaj pa se je odvijala neka povsem druga, skrajno kompleksna in nikakor enosmerna zgodba, ki bo v marsičem določila prihodnosti Turčije, regije in tudi modernih geostrategij.
Razmerja v turški politiki in družbi so bolj ali manj jasna. Stranka pravičnosti in razvoja (AKP) je z naskokom najmočnejša stranka v državi, ki obvladuje vse institucije, »globoko« državo, medije in, kot se je izkazalo, s svojim mobilizacijskim potencialom tudi dobršen del ulice. Vsak podpovprečen obveščevalec v Turčiji se tega – in vzporedno s tem tudi morebitnih tveganj – prekleto dobro zaveda. Zategadelj je težko, resnično težko mogoče verjeti, da bi bila skupina častnikov turške vojske v svojih pričakovanjih popolnega družbenega in političnega preobrata lahko tako lahkoverna. Hkrati je enako težko verjeti, da bi bil poskus državnega udara lahko »impulzivno dejanje« iz obupa, nekakšen samomor iz zasede. Tveganja so bila – še posebej ob dejstvu turškega statusa v Natu, odnosa z Združenimi državami in Rusijo in apokaliptičnih varnostnih razmerah v njenem sosedstvu – že vnaprej prevelika, ob koncu dneva pa, kot se reče, šteje le rezultat.
In kaj po propadlem poskusu državnega udara piše na turškem semaforju? Neuspeli puč je zabetoniral vladavino predsednika Erdoğana, ki je z natančno pripravljenimi seznami nemudoma krenil v množično čistko v vojski, sodstvu in drugih ključnih državnih institucijah. Odziv ulice, ki se – za razliko od Egipta – tudi zaradi neprijetnih izkušenj iz polpretekle zgodovine ni postavila na stran vojske, je, to je največja ironija poskusa vojaškega državnega udara, iz dneva v dan bolj avtoritarnemu predsedniku v iz dneva v dan bolj nestabilni državi gotovo dvignil v zadnjih mesecih rahlo načeto samozavest. To nikakor ni dobra novica. Ne za Turčijo, ne za begunce (razčlovečeno pogajalsko orodje), ne za Evropsko unijo (sodelavka na bazarju človeške tragedije), ne za kurdski jugovzhod države, kjer že več mesecev poteka vojna, ne za prihodnost Sirije in Iraka.
A za vse našteto kriviti turškega predsednika, bi bilo zelo kratkovidno. Širša slika je še veliko bolj neprijetna, kot se zdi.
