Še zadnja delitev plena

Če ta teden nihče ne dokapitalizira portoroškega Casinoja, bo morala uprava prihodnji teden začeti stečajni postopek. Čeprav bi morala biti rešitev že zdavnaj na dlani in čeprav bi od državnih skladov pričakovali do skrajnosti transparentno ravnanje, nam prejšnji teden na nobeno, celo najbolj splošno vprašanje niso hoteli odgovoriti, češ da prodajni postopek družbe poteka. Javnost utemeljeno pričakuje, da bi državni lastniki morali nastopati z odprtimi kartami, drugače ni več jasno, kdo v tem občutljivem trenutku zastopa čigave interese.

Kaos v slovenskem igralništvu traja že leta. Zadnje mesece je igralniška ladja finančno dokončno nasedla. In zdaj gre za »last minute« razprodajo plena. Največji zasebni lastnik, Casino Riviera, ki premore skoraj tretjino igralniške družbe in več kot dve tretjini glasovalnih pravic, čaka na soglasje finančnega ministrstva za dokapitalizacijo. Pa čeprav se mu takšna dokapitalizacija sploh ne izplača. V trenutku, ko bi dokapitaliziral, bi namreč zaradi kršenja prevzemne zakonodaje tudi sam izgubil glasovalne pravice. Izhod iz zapleta vidi zgolj v delničarskem sporazumu, ki bi bil nekakšen vmesni korak do Rivierinega prevzema družbe.

Toda Kad in Sod sta gluha za takšne pobude. Najprej sta razpisala prodajo svojih delnic in se z dvema občinama že dogovorila o skrbnem pregledu, ki so ga v občini Koper naročili in drago plačali. Že nekaj tednov pozneje pa sta si Kad in Sod premislila, postavila Popoviča pred vrata in objavila nov razpis. Tokrat takšnega, ki ustreza Casinoju Bled oziroma zasebnikom za Casinojem Bled. Toda kako bo prav tako izgubarska in zadolžena manjša igralniška družba reševala večjo? Morda bi se finančna špekulacija še kako izšla, a tudi v tem primeru velja ista logika: Le kdo bo v Bled in Portorož vlagal milijone, če mu nekdo vnaprej ne jamči spremembe zakona in poznejše možne privatizacije igralništva? Kajti samo za to gre. In samo zato so naše državne igralnice v takšnih izgubah, delavci skoraj na cesti, posel v zadnjih izdihljajih, plačanih davkov pa vse manj.

Za Casino Portorož se spopadata dve z igralništvom povezani zasebni, med seboj sprti družbi. Če bi država sanirala poslovanje družbe, sprejela zakon, ki bi omogočil prodajo za državo strateško prav nič pomembnih igralnic, bi s prodajo igralniške koncesije nekaj zaslužila in ohranila zdrave družbe. Morda bi bilo izgubljenih nekaj delovnih mest, a vsaj večje igralnice bi preživele. Toda država je že zdavnaj oblikovala okolje, v katerem so čedalje hujša konkurenca, slaba strategija in še slabše vodenje pripeljali do zloma državnega igralništva. Portoroška igralnica vsak mesec izgubi stotine tisočev evrov samo zaradi nenehnih groženj s stečajem, stavkami, celo z zapiranjem bančnega računa...

Očitno so igralnice zadnji del nerazdeljenega plena. In zdaj nekatere močno srbijo prsti, čeprav je prodaja v sedanjem medvladju nadvse sporno dejanje. Kako bo z delavci, davki, turistično ponudbo? Eh, koga pa še to briga!