Tiskane izdaje
Na nedavnih avstrijskih parlamentarnih volitvah so jo prej vladajoči socialdemokrati, ki so pristali na drugem mestu, še dobro odnesli v primerjavi s svojimi češkimi »tovariši«, ki so bili do zdaj prav tako na oblasti, konec prejšnjega tedna pa so se komaj prebili v parlament. O krizi evropske socialdemokracije zdaj čivkajo že vrabci, volitve po stari celini pa vedno znova dokazujejo, da se zmerni zastopniki tega, čemur smo nekoč rekli proletariat, počasi, a neusmiljeno približujejo smrtni postelji.
A kakor da se voditelji socialdemokratskih strank ne zavedajo, da so zgolj kapitani na novodobnem Titanicu, ki jih po »tretji poti« neusmiljeno vodi tja, kamor si zaslužijo. Če že sami niso ugotovili, kam vodi njihovo klanjanje globalizaciji, ki so ga med zadnjimi »krizami« (beri: načinu delovanja sodobnega kapitalističnega sistema) pokazali z neomajno podporo zatiskanju pasov, jim zdaj volivci vedno znova dokazujejo, da je »socialdemokratska« zamisel o neoliberalnem kapitalizmu s človeškim obrazom sredi votla, okrog je pa nič ni.
Če so privolili v to, da vsako stranko, ki se še bori za pravice delovnega ljudstva, takoj razglasijo za »skrajno levičarsko«, tisti, ki se drznejo zavzemati za pravice navadnih ljudi, pa so razglašeni za »populiste«, njihovi nekdanji volivci tega novoreka elit in množičnih medijev niso kupili. V Avstriji zdaj tisti, ki so jih socialdemokrati nekoč zastopali, večinoma glasujejo za politike, ki se vsaj z besedami zavzemajo za njihove pravice: »skrajno desničarske populistične« svobodnjake. In če se ne bi tamkajšnja ljudska stranka, ki je prepričljivo zmagala na parlamentarnih volitvah, v zadnjem času obrnila še bolj »v desno« in svobodnjakom »ukradla« predvolilne ksenofobične teme, bi ti pred dobrim tednom najbrž zbrali več glasov, kot nekdanja vladajoča koalicija skupaj.
Slovencem tega, da je tradicionalni strankarski sistem avstrijskega tipa, v katerem so se uravnoteženo spopadali zastopniki kapitala in dela, izumrl, ni treba razlagati, saj sami pred vsakimi volitvami doživijo rojstvo kake nove »leve« stranke, katere bistvo je zgolj v tem, da je proti »desnemu« Janezu Janši. Včasih so lahko »desni« veliko bolj »levičarski« od tistih, ki jih imenujemo »levi«, vsaj kar zadeva boj za pravice nižjih razredov. Avstrijski svobodnjaški politik Norbert Hofer, ki je bil zelo uspešen v boju za položaj predsednika države, je zato imel nedvomno prav, ko je izjavil, da je njegova stranka precej bolj levičarska kot ameriška demokratska stranka.
Prepričljiva zmaga češke Akcije nezadovoljnih občanov milijarderja Andreja Babiša je zadnji pokazatelj, da po stari celini zdaj velike uspehe doživljajo tako imenovane stranke upora. Seveda so povsem upravičene kritike teh populističnih gibanj, da izrabljajo nezadovoljstvo ljudi in najdejo »zunanjega sovražnika«, ki da je kriv za vso dejansko ali namišljeno bedo prebivalstva: na primer pribežnike in njihove »podpornike« bruseljske birokrate. A dokler bodo ti vztrajno dokazovali, da so solidarni zgolj do kapitala, njihov odnos do ljudstva pa bo ostal tak, kakor je bil v primeru grške krize, se bo »orbánizacija« stare celine nadaljevala. Odgovori populistov nemara niso pravi, a to ne pomeni, da niso prava njihova vprašanja. Po tem, ko se je Bruselj konec prejšnjega tedna odločil, da ne bo pomagal reševati resne krize, ki utegne pripeljati do državljanske vojne v Španiji, so evropski »birokrati« izgubili tudi vso legitimnost, da bi se vmešavali v notranje zadeve kake Poljske, Madžarske, Avstrije ali Češke.
