Tiskane izdaje
Vzorec se ponavlja že desetletja. Policija strelja, temnopolti moški umre, temnopolta skupnost izbruhne v jezi. Houston, Miami, Crown Heights, Los Angeles, Cincinnati, Toledo, Oakland ... in zdaj Ferguson je le nekaj krajev, kjer se je policija v zadnjih dvajsetih letih spopadala z izgredi. Zgodba ni nova, nova je le podoba ameriške policije, ki postaja podobno oborožena kot vojska, le da nima vojaške izurjenosti.
Te dni dogajanje v Fergusonu riše zapleteno notranjo podobo ameriške družbe. Na eni strani je še vedno globoka rasna razdeljenost, ki se stopetdeset let po odpravi suženjstva in petdeset let po boju za državljanske pravice pretaka pod polikano povrhnjico, zato belci le še šepetaje izrekajo besedo »črnuh«. Diskriminacija je postala subtilna, recimo pri zaposlovanju: ko v polni sobi prosilk izberejo edino belko, edino brez izkušenj in z ne najboljšo angleščino ter ji ne dajo samo službe trgovke, ampak jo takoj povišajo v poslovodkinjo.
Nič kaj subtilen ni način, kako policija v vseh ZDA obravnava mlade temnopolte fante, kar je predsednik Barack Obama strnil v besedah »pogled belcev«, za katere so temni pigmenti kože nekakšna svarilna barva človeškega sveta. V New Yorku je policija izvajala program »naključnega« ustavljanja in preiskav ljudi, za katerega se je izkazalo, da je naključen le za belce, saj so več let v njem naključno preiskali več temnopoltih mladih moških, kot jih živi v mestu. Če je to realnost liberalnega New Yorka, potem ni čudno, da pretežno temnopolti Ferguson na obrobju ameriškega Juga nadzira skoraj povsem bela policija.
Še večji okov je gospodarska brezizhodnost. Antropolog Francis Ianni je sredi sedemdesetih v knjigi Družinski posel početje mafijske družine v New Yorku opisal kot nepošteno lestev za vzpon z družbenega dna do uveljavitve. Kriminal so kot orodje za pot do ameriških sanj uporabljale vse prezirane priseljenske skupine – irske tolpe, židovski gangsterji, italijanska mafija. Aprila je izšla knjiga Na begu sociologinje Alice Goffman, ki je v Philadelphiji šest let preživela z mladimi temnopoltimi prodajalci mamil. Njena ugotovitev je, da za temnopolte tudi zločin ni lestev za vzpon v družbi, ampak le neizogibna pot v zapor.
Mladi temnopolti Američani so jezni in to jezo so hitro pripravljeni pokazati, prevečkrat z nasiljem. Toda hkrati so prevečkrat ujeti v problematična okolja, pri čemer velika večina nima dovolj izjemne sreče ali izjemne nadarjenosti, da bi se izvila iz njih. Država je dopustila desetletja finančnega izčrpavanja temnopolte skupnosti, ni ji omogočila lažjega dostopa do posojil kot odskočne deske, zapirajo jo v soseske socialnih stanovanj.
Pred 49 leti so Los Angeles pretresali veliko bolj krvavi protesti in že takrat je Martin Luther King dejal, da jih niso povzročile rasne razlike. »Gospodarska prikrajšanost, družbena izoliranost, neustrezna stanovanja in splošna izguba upanja več tisoč temnopoltih so semena, ki so rodila nesrečne izraze nasilja,« so njegove besede, ki zvenijo zelo sveže.
