Šepetanje denarja

Minula finančna kriza je ameriškemu veleinvestitorju Warrenu Buffetu prinesla deset milijard dolarjev dobička. »Orakelj iz Omahe« je po letu 2008 investiral v številna podjetja, ki jim je kriza zdesetkala vrednost, ta pa zdaj očetu gesla »Drži se nazaj, ko so drugi pohlepni, in bodi pohlepen, ko se drugi držijo nazaj« vračajo z bogatimi dobički. V Evropi je financiranje gospodarstva veliko bolj odvisno od bančništva, a kaj v globalizaciji še pomenijo državne meje?

Upajmo, da je res jasno, kdo mora najprej plačevati nepremišljene investicije. Tudi nekateri nemški finančni analitiki verjamejo, da je Grčija najnižjo točko dosegla že v letošnjem prvem četrtletju in bo šlo zdaj, če odmislimo odplačevanje starih dolgov, navzgor, izvoz se povečuje, velika tuja podjetja že investirajo. Si nemška kanclerka Angela Merkel že lahko začne pripenjati medaljo, ker je tako vztrajno zahtevala popravke strukturnih nesorazmerij v državah evrskega obrobja, če ne drugače, pa s klestenjem državnega proračuna?

Nemški ekonomisti opozarjajo pred prehitrimi sklepi. Charles Blankart z berlinske univerze Humboldt je v nedavni raziskavi berlinskega inštituta DIW spet opozarjal na razpetost evra med želje »francoskih monetaristov« in zahteve klasične nemške ekonomije. Spominja na žalostni konec zadnje »latinske« monetarne unije ter po drugi strani na trdnost nemške marke, ki je pred monetarno dobila politično unijo in centralno banko z jasnim nepolitičnim mandatom. Celo evropski monetarni sistem je razmerja med članicami bolje določal od svojega naslednika evra in se je tudi dlje obdržal, čeprav so ga doleteli tudi odmevni izstopi – ali pa prav zato, opozarja analitik.

Evrske države so v preteklih dveh letih sprejele številne protikrizne ukrepe, med njimi za Nemčijo še posebno pomemben nadzor nad državnimi primanjkljaji in dolgom. Kako robustno je že evrsko območje, bo morda znano že, ko bo ameriški dolg presegel zadnjo mejo zadolžitve. Če nočejo tvegati finančne panike, bo moral popustiti ali demokratski predsednik ali republikanski politiki, stave pa so zelo visoke. Ne gre le za dolg, gre tudi za vprašanje, kdo se bo na koncu okitil s prednostmi splošnega zdravstvenega zavarovanja, če bodo lahko ohranili inovativne moči ameriškega raziskovanja, saj je večina novih zdravil in terapij doslej prihajala iz ZDA. Republikance morda tudi jezi, da se demokratski predsednik že kiti z gospodarsko rastjo in zniževanjem stopnje brezposelnosti, ki ju prinašajo nove poceni energije, čeprav ni niti najmanj zaslužen zanje.

Evrsko območje mora tudi držati pesti, da že napovedano, a preloženo zategovanje pasu ameriške monetarne politike ne bo preveč pretreslo nepremičnin in obresti po vsem svetu. Nadaljevati pa mora tudi reforme, ki so jih v ZDA že izvedli, še posebno s prekinjanjem povezave med bančnimi in proračunskimi krizami ter nižanjem cene energije. To zadnje velja tudi – in celo predvsem – za Nemčijo. Tudi osrednja evropska gospodarska velesila ne sme dovoliti, da bi se investitorji raje selili drugam.