Tiskane izdaje
Kaj naredite, ko vstopite v dom, kjer se običajno sezuvajo? Ostanete v čevljih? Si nadenete copate? Poiščete namig v očeh gostitelja?
Slovenska navada obuvanja copat je lahko dobra prispodoba za dilemo, s katero se Evropa spopada v svojem odnosu do priseljencev. Kaj sme od njih upravičeno pričakovati in kaj bi bilo že nespodobno? Naj se priseljenci sezujejo? Ostanejo obuti? Si to vprašanje sploh smemo postavljati?
Nemški podkancler in minister za gospodarstvo Sigmar Gabriel ter zunanji minister Frank-Walter Steinmeier sta v evropskih medijih, tudi v Delu, objavila razmišljanje, ki sta ga začela z vprašanji: Kaj dolgujemo ljudem, ki jim grozita vojna in nasilje? Kaj in koliko bomo zdržali? Kdaj bodo dosežene skrajne meje obremenljivosti? Vsako od teh treh vprašanj je po njunem upravičeno. »Če pa razprava poteka le še med medijsko zaostrenimi izjavami 'zmogli bomo' in 'čoln je poln', potem obstaja nevarnost, da bo begunsko vprašanje našo družbo razdvojilo. Potrebujemo iskreno razpravo o realnih možnostih.«
Pismo sta objavila že pred tedni, a je še vedno aktualno. Še posebno v Sloveniji. Kajti tudi slovenski družbi se to lahko zgodi, če si ne bo dovolila postaviti nekaterih vprašanj. Eno od njih gotovo je, ali od ljudi, ki prihajajo, lahko pričakujemo, da se bodo prilagodili običajem, ki veljajo pri nas. Naj se sezujejo ali ostanejo obuti? Dr. Anica Mikuš Kos ponuja preprost odgovor: »Nič mi ne pomeni, če si moram v muslimanskem svetu dati ruto na glavo. Za muslimanke pa ima to, da si jo morajo sneti, veliko težo,« pravi otroška psihiatrinja, ki je psihosocialno pomoč beguncem zagotavljala v Sloveniji in po svetu. Vendar, dodaja, različne stvari so za ljudi različno pomembne.
Bolj zapleteno je morebitno pričakovanje, da dekleta ne bodo sedela v isti šolski klopi z dečki. Kajti to pričakovanje že zadeva drugo osebo. V takih primerih je - vsaj v razredu - najlepša rešitev, da se učitelji pogovorijo s starši. S tem namreč zelo pomagajo tudi pri vključevanju otrok v večinsko družbo in navajanju na drugačne običaje. Občutek vključenosti in sprejetosti pa je nujen za sobivanje.
Kaj se zgodi, če tega občutka ni, kažejo izkušnje iz Francije. Tam je bila dvajset in več let mehka oblika multikulturalizma uradna politika vladajoče levice. Tiha večina je v tem času postajala vse bolj kulturno negotova in mnogi so se tudi zato začeli približevati desnici. Mehka oblika multikulturalizma po drugi strani ni prav veliko naredila za prebivalce velikih naselij na obrobju velemest, ki jim je napačen naslov onemogočil upanje na dostojno službo. Ti so svoj upor resda izrazili z nemiri, a po drugi strani je le redkokateri od njih postal džihadist. Iz Francije so v Sirijo potovali drugi, ne otroci iz predmestij. Kajti med muslimani in islamisti je ena ključna razlika: prvi so verniki, drugi so ideologi.
Običajni verniki bodo znali sprejeti pričakovanja večinske družbe, če jim bo ta znala ponuditi roko.
