Tiskane izdaje
Senat Komisije za preprečevanje korupcije, ki naj bi začel poslovati 31. marca, z odstopom dveh namestnikov predsednika ne obstaja več. Tudi dokumentacije, ki je nastala med postopkom izbiranja članov komisije, ni več, ker je bila − menda gre za rutinsko uničenje − izbrisana. A ta izbris ima ob pravni dimenziji, ki morda ni sporna, tudi politično. Komisija za preprečevanje korupcije je namreč ena ključnih institucij v državi in rutinsko uničevanje dokumentacije zaradi pomena institucije ni primerno. Vsaj zgodovinarjem bi morala biti na voljo.
Ne gre sicer za uničenje dokumentacije, ki bi bila primerljiva z uničevanjem dokumentacije nekdanje Službe državne varnosti. Tudi ne gre za uničevanje, ki bi bilo primerljivo z brisanjem trakov v Beli hiši, s čimer je želel ameriški predsednik Nixon pred 40 leti prikriti ozadje afere Watergate. Gre pa za uničevanje dokumentacije, ki priča o skrajno spornem kadrovskem postopku. Gre za uničenje dokumentacije v postopku, ki se je končal z eno najtežjih napak predsednika republike Boruta Pahorja. Ostaja vtis, da je javnosti nekaj ostalo prikrito. Ob geslih, ki govorijo o transparentnosti, je že vtis o prikrivanju nedopusten. Ker niti zgodovinarji ne bodo mogli prebirati dokumentacije, je vtis toliko bolj mučen.
Odstop dveh članov senata Komisije za preprečevanje korupcije je položaj dodatno zapletel. A njuna poteza je bila edina smiselna. Če je v igri prikrivanja pomembnih dejstev sodeloval bodoči predsednik protikorupcijske komisije, vsaj odstop namestnikov kaže, da integriteta vendarle nekaj šteje.
Ne glede na odstop dveh članov senata je škoda, povzročena instituciji, Komisiji za preprečevanje korupcije, težko popravljiva, morda tudi nepopravljiva. Kontekst nastanka te visoke politične škode je bil opisan v dokumentih, ki so izbrisani.
