Tiskane izdaje
Prevladuje mišljenje, da glavni cilji vstajniškega gibanja, ki je privedlo Janševo vlado v politični pokoj, danes niso doseženi. In vendar na ulicah ni videti protestniških množic. Ustvarjalni nemir je bilo zaradi študentske Iskre čutiti le pri študentskih volitvah, pa še tej za referendum o novem statutu ŠOU ni uspelo zagotoviti potrebnega kvoruma.
Tudi današnja anketa Dela, koga bi volivci volili, če bi bile volitve jutri, ne pokaže nobenih spektakularnih sprememb, le utrjena razmerja znotraj strank in med volivci, ki se sploh še hočejo izrekati o slovenski politiki. Drugače kot z izrazom politična letargija ni mogoče poimenovati dejstva, da skoraj polovica vprašanih ne bi volila
nobene stranke, ne ve, katero bi volila, ali pa se volitev sploh ne bi udeležila. Kje iskati vzroke za to in kaj vse to pomeni?
Prvi odgovor bomo lahko postavili, če se spomnimo, kako se je začelo. V Mariboru je lani počilo, ko je mestna oblast v dobičkonosnem javno-zasebnem partnerstvu radarje za merjenje hitrosti uperila v meščane mesta, v katerem sta že razsajali nadpovprečno visoka brezposelnost in družbena brezperspektivnost. Potem se je preselilo v Ljubljano in spet je bilo nezadovoljstvo usmerjena v intuitivno pridobljeno ugotovitev ljudi, da oblast hoče z ekscesnim varčevanjem vzpostaviti vojne razmere, v katerih bi se na eni strani nesramno bogatelo, na drugi pa »z dodano vrednostjo« uničenja srednjega sloja meglile meje zakonitosti in transparentnosti. Če hočete vojno, boste imeli vojno, je bilo tiho sporočilo protestnikov. Toda to je šele prvi odgovor.
Zdi se, da mu je treba dodati še (vsaj) drugega. Primerjajmo »krizno psihologijo« Slovencev takrat in zdaj. Vlada Alenke Bratušek pravzaprav izvaja enake ukrepe, kot jih je napovedala Janševa. Ne nazadnje Slovenija pri tem že nekaj časa ni suverena. Toda vtis, da Bratuškova hoče narediti nekaj nemogočega in preprečiti nekaj realno hudega, je nazadnje nagrajen s svežimi odmevi iz uradne EU, ki Sloveniji polagoma daje kredit dobrega napora za izhod iz krize brez grškega scenarija. Dogodki so roge dobro nataknili na Janševo glavo po tem, ko je evropsko trojko cinično do državljanov in brez bontonskih zadržkov povabil v Slovenijo. Vse, kar vlada danes počne, morda ne bo dovolj, da bi se njene stranke dobro odrezale na naslednjih volitvah, očitno pa je dovolj, da ljudje ne protestirajo po ulicah in ne pojejo protestnih pesmi, kot so to počeli pred dobrim letom.
Skoraj polovica negativno nastrojenih volivcev do sedanje politike pa vendarle zahteva še tretji odgovor na vprašanje o slovenskem politikumu. Jasno je, da se v javno mnenje mešajo primesi, ki niso odkrito racionalne, so nezavedne in zadevajo tudi politično katarzo Slovencev kot narodne enote, ki povprečno pravzaprav čisto natančno ne ve, kaj bi počela z nacionalno enoto, z moderno državo. Kot se rešitev iz krize skriva v neznanki prihodnosti, se prihodnost slovenskega politikuma skriva v neznanki odsotne polovice volivcev, v pravih temah prave države. V tem smislu popolnoma nezanimiva anketa javnega mnenja iz meseca v mesec pravzaprav novim političnim interesentom sporoča veliko priložnost.
