Slovenci zmagujejo

Izjemni posamezniki so vredni suhega zlata, ni boljših vzornikov, motivatorjev, nabornikov.
Objavljeno
21. maj 2018 22.00
Posodobljeno
21. maj 2018 20.40
Na tej celini ni mogoče doseči več, kot je dosegel Luka Dončić. Foto Alkis Konstantinidis/Reuters
Zmagoslavje Luke Dončića z madridskim Realom v košarkarski evroligi bo še dolgo odmevalo v športnem svetu, ki živi za zgodbe, kakršne s svojo izjemno nadarjenostjo in karizmo piše 19-letni Ljubljančan. Če kdo, je prav on upravičil vzdevek čudežni deček, saj je še najstnik, pa je že osvojil toliko lovorik in osebnih priznanj, da večina drugih košarkarjev in športnikov lahko le sanja o njih. Evropski prvak s Slovenijo, evropski prvak z Realom, član najboljše peterke evrolige, njen najobetavnejši in najboljši igralec, za češnjo na torti še najboljši igralec sklepnega turnirja v Beogradu. Na tej celini ni mogoče doseči več.

Luka Dončić je ta čas v Evropi košarkarski fenomen brez primere. Takšni virtuozi, sposobni športne poezije, ob kateri se najzahtevnejše in najbolj zapletene, navadnim smrtnikom nedosegljive stvari, zdijo zelo preproste, se na zemeljski obli rodijo na nekaj desetletij, tako maloštevilni narodi, kot je slovenski, jih morda nikoli ne dočakajo. Na srečo smo ga in ne samo njega, ampak izjemen rod mladih vrhunskih športnikov, ki zmaguje in navdušuje tam, kjer je to najtežje, v najbolj izostreni konkurenci na stari celini, če že ne na svetu. Dončićev Beograd je bil veličasten finale imenitnega tedna, v katerem je nogometno evropsko lovoriko dvignil tudi vratar madridskega Atletica Jan Oblak, etapno zmago pa je na Giru slavil eden najobetavnejših kolesarjev na svetu Matej Mohorič. Še pred nekaj leti bi bili tako plodni dnevi slovenskih asov v tujini v domeni znanstvene fantastike, Slovenci pač dolgo nismo veljali za zmagovalce, vsaj ne na najvišji ravni v nogometu, košarki, kolesarstvu in še kateri panogi, ki »šteje«.

Ti tabuji so padli, Slovenci po novem zmagujejo skoraj povsod, poleg tega so tako mladi in obetavni, da nihče še ne ve, kje so njihove meje. Oblak je evropsko ligo osvojil pri 25 letih, Dončić je košarkarsko Evropo prerasel pri 19, Mohorič na velikih dirkah zmaguje pri 23 letih. Glede na specifičnost njihovih poklicev so po starosti – nikakor ne po stažu in dosežkih – vsi še zelenci in imajo pred seboj lahko še 15 let izjemne tekmovalne poti. Podobno velja za še nekatere druge nosilce novega slovenskega zmagovalnega vala, na katerem jezdijo tudi Primož Roglič, Tim Gajser, Janja Garnbret in drugi.

Zakaj takšno navdušenje nad mladimi šampioni, če slovenski slehernik neposredno nima nič z njihovimi zmagami in nič od njih ne dobi? Tako izjemni posamezniki so vredni suhega zlata, ni boljših vzornikov, motivatorjev in nabornikov, kot so tisti, ki se ne ustavijo pri praznih obljubah, pridigah in soljenju pameti, ampak z nadarjenostjo, predanostjo in trdim delom posežejo po zvezdah. Sporočilo oblakov, dončićev in mohoričev, zaradi katerih slovenskim klubom ne bo zmanjkalo podmladka, je: tudi če si iz dvomilijonske Slovenije, lahko dosežeš vse. Vprašanje za tiste, ki ta čas veliko obljubljajo in jih 3. junija čaka volilna tekma, pa bi moralo biti: kaj ste storili za sedanje ase in kaj boste za prihodnje – sedanji so morali skoraj kot otroci v tujino, da so uresničili svoj potencial.