Tiskane izdaje
Morda mnogim bralcem sploh ni jasno, kaj naj bi bilo s tem stavkom pravzaprav narobe, saj jim zveni pravilno in domače — kar pa še ni jamstvo za pravilnost. Toda za jezik občuljivejše uho tu sliši disonanco. Samo jezikovni fušar bo namreč uporabil stavčno strukturo »uspel sem/nisem« z nedoločnikom. To je hrvatizem. V slovenščini pa rečemo, da »nekomu« (»nekaj«) »uspe«. Predsednik bi bil torej moral reči: »[...] nam samim pa ni vselej uspevalo najti najboljših in najhitrejših rešitev.«
Še bolj nenavadno pa je, da Türk v istem stavku, kjer tako useka mimo, uporabi tudi redko rabljeno in rahlo privzdignjeno, če že ne neobčevalno zafnano besedo »vselej«. To vzbuja sum, da je napačna struktura z »uspeti« po njegovem znak elegantnega izražanja. To ne bi bilo neverjetno: funkcionalno polpismeni često delajo napake, ker se jim normalna raba zdi nepravilna — češ, če vsak dan tako rečem, potem gotovo ni prav.
Na moje veliko začudenje Slovar slovenskega knjižnega jezika ta türkizem dovoljuje. Pod geslom »uspeti« SSKJ brez kakršnihkoli opozoril navaja primere »nismo ga uspeli rešiti«, »komaj jo je uspela prepričati« in »hiše še ni uspela pospraviti« kot pravilne. Omenja pa tudi rabo »s smiselnim osebkom«: »uspelo mu je pobegniti«. Je pa zato Slovenski pravopis bolj dosleden.
Ko sem se Türkovega teksta lotil še podrobneje, sem našel marsikaj, kar kaže na pomanjkanje občutka za jezik — če že ne znanja slovnice. Že prvi stavek se glasi takole: »Končuje se leto, ki nam bo ostalo v spominu kot eno najtežjih v času, odkar imamo svojo lastno državo.«
Ali bi bilo kaj narobe, če bi rekel oziroma napisal »odkar imamo državo«? Seveda ne. To bi bilo v resnici najbolje. Malo manj dobro, a še zdaleč ne narobe pa bi bilo »odkar imamo svojo državo« ali »odkar imamo lastno državo« — če bi že hotel prezidencialno majestetično poudariti slovenstvo in državnost. A za ljubitelja minimalističnega, ekonomičnega in tem bolj konciznega načina izražanja bi bilo to že preveč.
Manj je več? Ne več in ne v slovenščini!
En sam svojilni pridevnik Türku skratka ni bil dovolj in je moral v stilu nakladačev uporabiti kar dva! Če ste pozoren bralec ali poslušalec, na to kar pogosto naletite. Redundantno kombinacijo svojilnega pridevnika in pridevnika »lastni« ponavadi slišimo v pogovorni, še posebej emfatični rabi — recimo: »Nihče mi ne bo sral na mojem lastnem vrtu!« —, še pogosteje pa v publicistični rabi. V slednjem primeru gre ponavadi za neverzirane, občasne, zunanje pisce, ki morajo po obojestransko lahkomiselnem dogovoru z uredništvom napisati več, kot imajo pametnega povedati. Še posebej pogosta je seveda sintagma »naša/svoja lastna država«. Domoljubje je merljivo s kopičenjem odvečnih pridevnikov.
Višek neokusnosti pa je »ta naša Slovenija«. To se je zdaj uneslo, toda javni govorci v prvih letih samostojnosti niso mogli ust odpreti na to temo, ne da bi uporabili frazo »ta naša Slovenija«. V tem je seveda bil sous-entendu, če si ga slišal: po eni strani konotacija ljubeče-šaljivo-zaskrbljeno resigniranega starša, ki zavzdihne: »ah, ta naš mulc!« — češ, ta ga pa pihne, čeprav je v resnici razsul célo stanovanje —, ali pa konotacija človeka, ki hoče biti kritičen, a se pri tem boji, da bi s preveč direktnosti deloval neproduktivno.
Ali ste morda mislili, da politična osamosvojitev oziroma državna samostojnost ne bosta vplivali na jezik? Seveda ste mislili, da bo, kajneda? Ampak predstavljali ste si, da se bo to poznalo samo v pozitivnem smislu, češ, zdaj bo slovenščina zares-zares uradni, the one and only jezik, ki ga nobena JLA in drugi talking headsi bivše Juge ne bodo več mogli kontaminirati s primesmi, ki vanj ne spadajo. Pa je ravno obratno. Zdi se mi namreč, da je slovenščina dandanes bolj ranljiva kot nekoč, ko je bila skozi čas res ogrožena — recimo, no, kot politično podrejen, četudi načeloma enakopraven jezik — s strani nemščine, italijanščine, srbščine, hrvaščine.
Še ne tako davno nisem mogel slišati jadikovanj, da je slovenščina kot majhen jezik ogrožena. Paničnim jezikobrižnikom sem odgovarjal z navidez neizpodbitnim, tako rekoč matematičnim izračunom, da vsak dan že samo javno izgovorimo in natisnemo ali kako drugače distribuiramo kakšno milijardo slovenskih besed in da zato ni bojazni, da bi se jezik sfižil. Toda na nekaj sem pozabil. Kdo pa pravi, da govorci — vključno in na čelu z javnimi — res znajo uporabljati slovenščino? Kaj se zgodi, če je ne? Ali lahko jezik propade? Še vedno ne verjamem, da bi slovenščina lahko kratko-malo izginila. Lahko pa jo mi sami degradiramo v tem smislu, da jo neradi uporabljamo — ali neradi poslušamo in beremo —, ker nam samim in drugim uporabnikom ne služi dobro. Dobro pa ne služi zato, ker je ne znamo vešče uporabljati. Jezik je resda orodje. Toda govorec je v eni osebi umetnik in obrtnik, ki se ne more izgovarjati na slab čopič in šraufciger. Ni kriva slovenščina, če nečesa ne znamo (dobro) vsebinsko povedati. Ni kriva slovenščina, če nekaj ne zveni (dobro). Kriv je vsak govorec sam. No, ja, morda so malo bolj krivi od krivih slovenisti, slovničarji, ki materinščine nikoli niso znali učinkovito učiti in razlagati tako, da bi ljudje — od osnovnošolcev, ki se s slovnico prvič srečajo, pa do odraslih, ki se jim zmotno zdi, da že vse razumejo in znajo vse povedati — pravila ne le razumeli, temveč bi jih tudi brez lažnega strahospoštovanja spoštovali ali vsaj znali produktivno kršiti. Poučevanje slovenščine je bilo vedno del represivnega aparata, še preden smo imeli svojo vojsko in policijo — in to se nam danes maščuje. Še tem bolj, saj so se nekdanji slovnični nacisti prilagodili duhu časa in postali jezikovni liberalci, ki prisegajo na zakon rabe. Bo že raba pokazala, pravijo po novem, ali je izražanje v stilu »nismo vselej uspevali najti« nizko ali visoko.
Samo redki res dobro obvladajo slovenščino. Celo sam predsednik države je ne obvlada nič bolje. Najbrž bi bilo iluzorno pričakovati, da se bo obdal z ljudmi, ki jo dovolj dobro obvladajo, da bi mu pisali vsaj korektno pismene govore, če že ne vsebinsko genialnih. Le kje bi jih našel? In še najbolj iluzorno bi bilo pričakovati, da bo predsednik postavljal in predstavljal normo pisne in govorjene slovenščine — nekako tako, kot je naftalinska norma za britansko angleščino jezik, ki ga govori monarh (Queen's ali King's English). Pa saj ne gre za to, da bi povprečen južnolondonski estuarijski govorec kaj prida upošteval kraljičino dikcijo. Gre za to, da norma sploh obstaja, da obstaja neka zadnja trdnjava jezikovne tradicije in konservativnosti. To manjka slovenščini. Predsednik Republike se izraža zelo modro in spravljivo, vendar s slovničnimi lapsusi povprečnega govorca iz polizobraženega sloja. Kaj pa predsednik vlade? Kot vsak pošten Primorc se je znebil lokalnega naglasa, zato pa še vedno reče »rázlogi« in »prêdlogi« in za dobro vago uprizarja slengovske izpade kot »so what«, »okej«, »too much«, »kul«, »no shit«, »that’s it«, »so far, so good« in take, kot da posnema — sans aucun ésprit, bien sûr! — moj stil iz Teleksa izpred petindvajsetih let.
Kdo nas bo torej jezikovno vodil? Ali če hočete, od koga bomo iskali jezikovne odklone? Kaj je skratka norma? Tiskani mediji? Mediji na iPadih? RTV Slovenija? Ne vidite, ne slišite, da je slovenščina vsak dan bolj v riti? Ne bi ravno rekel, da propada — ampak dejansko je vse bolj brez stila, grda, mučna, nepravilna, vse bolj podobna psevdodizajniranim logotipom startupov v industrijski coni Stegne, slovenskim registrskim tablicam in spletnim stranem, v nebo vpijočim novodobnim steklenim nebotičnikom, estetiki štantov na poštnih uradih, reviji Obrazi, frizuri Duše Trobec Bučan, cvetličnim aranžmajem na predsednikovi mizi in nagrobniškim tipografijam na družinskih grobnicah, kjer priimke pišejo z vezajem (»Koren-ovi«). Težko je v slovenščini kaj lepega prebrati ali slišati. Kot da ljudje nimajo kaj lepega povedati, napisati — in četudi bi imeli ali celo res imajo, jim je odveč razmisliti, kako bi to tudi lepo povedali, napisali.
