Tiskane izdaje
Po skoraj poldrugem letu upravljavskega prostega teka je vendarle začel veljati nov zakon o Slovenskem državnem holdingu (SDH), ki naj bi prinesel bolj učinkovito, odgovorno in pregledno gospodarjenje z državnimi naložbami. A glede na zadnje politično dogajanje v državi se zna zgoditi, da bomo iz enega prostega teka prešli v drugega.
Novi zakon o holdingu naj bi nadomestil prejšnji zakon z enakim imenom, ki ga je pripravila vlada Janeza Janše. Ključna razlika je v tem, da je prejšnja vlada predvidela prenos državnih deležev v last holdinga, po novem zakonu pa bo holding te državne deleže le upravljal. Zato se upravičeno pojavljajo pomisleki, ali sta naziv holding in predvidena institucionalna oblika za tak koncept sploh primerna.
Pomembna novost pravkar sprejetega zakona je tudi, da je kar nekaj poglavij namenjenih omejevanju političnih, klientelističnih in drugih interesnih apetitov po milijardnem državnem premoženju. Ta rigorozna pravila igre so seveda posledica pomanjkanja etike in morale, a hkrati slovensko korporativno upravljanje še bolj oddaljujejo od praks razvitih držav.
Na splošno je mogoče ugotoviti, da je od prvotne različice zakona, ki so jo pripravili na ministrstvu Uroša Čuferja, ostalo bolj malo, saj je moral minister v postopku usklajevanj popustiti številnim interesom. Prav zato je vprašanje, ali je bilo vredno izgubiti leto dni za pisanje novega zakona, namesto da bi le popravili starega. V tem času so se pristojni namreč ukvarjali z vsebino namesto s kakovostjo upravljanja, ki je v marsičem nazadovala. In grozi nam, da tudi v prihodnjih mesecih ne bo nič bolje.
Zgodovina se, kot kaže, ponavlja: Janševa vlada je prav v času, ko bi morala državnemu zboru predlagati nadzornike holdinga, razpadla. Zdaj bi morala nadzornike predlagati vlada Alenke Bratušek, a je tudi ta vlada očitno pred razpadom. Malo verjetno je namreč, da bi se koalicijskim partnerjem v postopku ločevanja uspelo poenotiti o tako pomembnem vprašanju, kot je nadzor nad državnimi naložbami. Perje je okoli tega frčalo že takrat, ko so bili še srečno poročeni.
Zato se zna zgoditi, da bodo aktualni organi nadzora in vodenja Slovenske odškodninske družbe (Sod) še kar nekaj časa upravljali SDH in državna podjetja, če bo do preoblikovanja Soda v SDH sploh prišlo. Vlada kot skupščina mora namreč potrditi spremembe statuta. Prav zaradi politične krize se oddaljuje tudi sprejetje strategije upravljanja kapitalskih deležev države, ki bo tako znova prepuščeno stihiji.
V luči najnovejših političnih pretresov pa nas mora skrbeti tudi usoda privatizacijskih postopkov, ki že tečejo ali se pripravljajo in za katere je imel Sod zdaj jasno politično podporo. Zavlačevanje s prodajami ali celo njihova ustavitev bi bila nadvse slab znak tujim trgom in bi slovensko investicijsko krajino, ki se je komajda začela malce tajati, zamrznila v globok led. V očeh vlagateljev pa bi kot država izgubili še tisti drobec kredibilnosti, ki smo ga imeli.
