Smo na Luni ali na Zemlji?

Alarmantne informacije in opozorilne sirene, kaj da se dogaja v vladni službi za lokalno samoupravo in regionalno politiko (SVRL), so čedalje glasnejše in jih, tako je videti, obisk premiera Pahorja v sredo še zdaleč ni pomiril. Nič bliže namreč nismo odgovoru, kakšen kriminal se je domnevno infiltriral v nepravilno dodeljene kohezijske milijone, negotovost pa povečujejo premeščanja in menda tudi odpuščanja vodilnega kadra iz SVRL. Vse to, povrhu morebiti res že začinjeno z zgodnjimi predvolilnimi kombinacijami, pa tudi kaže na lahkotno poigravanje z evropskimi milijardami. In to v času, ko je domači javnofinančni položaj do konca zaostren in so ta sredstva tako rekoč edini zaresni razvojni potencial. Kakor da smo na luni, in ne na zemlji.

Zadnje dni sodu izbijajo dno kadrovske rošade na SVRL, ki se menda vrstijo kar po tekočem traku, čeprav jih tam uradno ne zaznavajo. Sploh pa ne kot nekakšen kadrovski pogrom, ampak zgolj prijazno menjavanje služb med sodelavci. Na SVRL pač odgovarjajo, da naši neuradni podatki o odpuščanju ali premeščanju ljudi v njihovi hiši preprosto ne držijo. Toda marsikdo, ki se s SVRL srečuje posredno ali neposredno – to pa je veliko ljudi, institucij, organizacij, podjetij, saj je to vendarle organ upravljanja evropskih milijard (4,2 milijarde) –, pravi: tam je vojno stanje, kohezijskim sredstvom se dela škoda, na koncu bo treba denar vračati v Bruselj, premier se mora odzvati. Ipd. Premier je bil sredi tedna pri ministrici Duši Trobec Bučan – pa menda ja ne samo na kavici in rogljičkih.

Koliko in kakšne napake ter domačijsko ali protizakonito, morda celo kriminalno koruptivno razdeljevanje milijonov je potekalo v SVRL, ostaja še skrivnost. Kljub temu da se Stožicam in Pomurju pridružujejo novi primeri, a ne bi se čudili, če bi se v zanke ujeli tudi njihovi akterji. Tudi mnenja, da ministrica nemara pozablja na svojo strokovno in politično odgovornost v času, ko je bila zgolj državna sekretarka, sploh niso osameljena. Stanje v SVRL je prav zaradi tega dejstva videti še bolj kaotično. Ali bodo zadeve postale rahlo bolj pregledne, ko bo vlada končno obravnavala kohezijsko poročilo, ki menda že dva tedna ali celo več čaka; pripravljeno, a nepodpisano. Podpiše ga pač ministrica.

Povsem jasno je tudi, da s črpanjem, četudi se je v zadnjem letu dni precej pospešilo, ni vse vredu. Letos do začetka marca so, denimo, ministrstva, ki prek javnih razpisov plasirajo evropske milijone do njihovih prijaviteljev, če malce poenostavimo, pripravila skupaj le za 43 milijonov evrov zahtevkov za povračilo teh sredstev, ki jih potem pošljejo na ministrstvo za finance. Toda v istem času so bili zaostanki po ministrstvih glede teh zahtevkov visoki že skoraj 232 milijonov evrov. Zato pa tudi iz bruseljskega proračuna prihajajo pošiljke evropskih sredstev v slovenski proračun s precejšnjo zamudo. Tako tudi neto izplen, torej koliko v Bruselj vplačamo in koliko nam uspe od tam počrpati, ni zavidljiv: v prvih dveh mesecih ga je bilo za dobrih 7,6 milijona evrov. Natančneje: januarja 19 milijonov plusa, februarja 11 milijonov minusa. Spet poenostavljeno; namesto bruseljskega proračuna se prazni domači.

Kako bodo čudne zdrahe okrog SVRL razumeli v Bruslju, je seveda pomembno. A se zdi, da to ni prednostno vprašanje slovenske politike. Kakor da ne razume, da je upravljanje evropskih milijard, ki so edine razvojne milijarde v tej državi, preprosto pomembno. Pa tega kot da doslej ni razumela še nobena oblast pri nas; v nasprotnem jih namreč ne bi upravljala neka postranska vladna služba.