Tiskane izdaje
Minuli torek je drugo največje iraško mesto Mosul padlo v roke skrajne islamistične milice ISIL (Islamska država na območju Iraka in Levanta). Dan zatem so salafistični gverilci, katerih finančni in ideološki »pokrovitelji« prihajajo iz Saudske Arabije, zasedli še Tikrit, prestolnico tako imenovanega sunitskega trikotnika, od koder so bili najbolj zvesti podporniki režima Sadama Huseina.
Nekaj mesecev pred tem so islamisti s pomočjo naklonjenih lokalnih plemenskih voditeljev, ki so se naveličali nekompetentne vladavine predsednika vlade Nurija al Malikija in njegovih šiitskih pribočnikov, odločili podpreti sunitske skrajneže, že prevzeli nadzor tudi nad Ramadijem in Faludžo, v času okupacije in z njo povezane državljanske vojne dveh najbolj krvavih iraških mest.
Iraške varnostne sile v Mosulu se konvoju sunitskih gverilcev, ki so bili večinoma oboroženi le z lahkim orožjem, skoraj niso uprle. Čeprav so bile absolutno močnejše. Tako v oborožitvi kot številu vojakov. Al Maliki bi lahko kadarkoli »aktiviral« 900.000 pripadnikov varnostnih sil, ki so jih večinoma izurili in oborožili pripadniki ameriške in koalicijske okupacijske vojske, a tega ni storil. Raje je, v veliki ironiji zgodovine, na pomoč v boju proti terorizmu poklical »mednarodno skupnost«. Ta se (še) ni odzvala.
Osem let vojaške navzočnosti, ki je popolnoma uničila državo in jo z okupacijo spremenila v peskovnik svete vojne, ob tem pa destabilizirala celotno regijo, je bilo za tako imenovano mednarodno skupnost – tu bolj ali manj govorimo le o Združenih državah – dovolj.
Iracionalna, slabo načrtovana in še slabše vodena vojaška operacija in okupacija, ki je sledila invaziji pred enajstimi leti, nista le uničili iraške države. Povzročili sta tudi učinek bumeranga v afganistansko-sovjetskem slogu in na površje spustili točno tiste sile, ki so jih neokonservativni načrtovalci invazije izkoristili kot lažno podstat – ob izmišljeni iraški posesti orožja za množično uničevanje – za svoj križarski pohod.
Najprej je oblast na dirigiranih in režiranih »svobodnih in poštenih« volitvah prevzel, še ena zgodovinska ironija, skupni kandidat Združenih držav in Irana, šiit Nuri al Maliki. Nemudoma je sprožil proces marginalizacije sunitov, ki so v času vladavine Sadama Huseina živeli privilegirano. Največkrat na račun šiitov z juga in Kurdov s severa države. Ker iraško naftno bogastvo upravljajo tuje korporacije in ker drugega gospodarstva ob uničeni infrastrukturi tako rekoč ni, se je revščina v državi na robu razpada stopnjevala. Posebno v sunitskih provincah, kjer so pred letom dni v slogu »arabske pomladi« izbruhnili prvi protesti proti Malikijevi sektaški in diktatorski vladavini, ki sta jih podprla celo najbolj vplivna šiitska klerika ajatola Al Sistani in nekdanji vodilni šiitski »militant« Moktada al Sadr.
Oblasti so proteste zatrle z grobo silo. A ne v celoti. V sunitskem trikotniku so lokalni plemenski voditelji namreč sklenili pakt s hudičem in v svoja mesta in vasi dovolili iz sosednje Sirije, »novega Iraka«, vstopiti pripadnikom milice ISIL. Milice, ki je ukradla, posilila in privatizirala sirski upor proti režimu predsednika Bašarja al Asada.
ISIL je – ob nemočnih vladnih varnostnih silah – hitro prevzel nadzor nad Ramadijem in Faludžo. Čeprav je Maliki dolgo napovedoval veliki vojaški obračun s sunitskimi skrajneži, se to ni zgodilo. Nasprotno. ISIL je svoj vpliv v zahodnem in na delu severnega Iraka, ki ne spada v de facto samostojno državo iraških Kurdov, hitro razširil. Meja s Sirijo je izginila. Sredi Bližnjega vzhoda je zraslo največje območje, ki ga je kdaj v moderni zgodovini obvladovala ena sama milica.
Milica, ki do minulega torka ni premogla kaj več od lahkega orožja in kakšnih 2000 odlično izurjenih in izkušenih borcev iz vsega muslimanskega sveta. Ko so salafistični gverilci vdrli v Mosul, so vladnim silam, ki so se razbežale na vse strani, podobno kot so ob prihodu ameriških sil pred enajstimi leti storili menda zloglasni pripadniki tedanje Sadamove vojske, zasegli tanke, oklepna vozila in helikopterje. Čez noč so se iz milice spremenili v vojsko. In krenili proti Bagdadu.
Pokojnemu Osami bin Ladnu bi se gotovo smejalo. O čem takem je, tudi v najboljši formi, lahko le sanjal. A uspeh skrajnih islamistov nikoli in nikdar ne bi bil mogoč, če Američani in njihovi koalicijski partnerji ne bi tako brutalno razbili in s tem radikalizirali države.
Enajst let po začetku okupacije je Irak mrtva država. Država, v kateri bodo v prihodnjih mesecih umirali desettisoči.
