Smrt otroka

V UKC je 2. septembra lani umrl 14-letni otrok. Novica, ki je pricurljala v javnost ta teden, sama po sebi ni nič posebnega, saj v bolnišnicah vsak dan kdo umre. A je glede na okoliščine tragična. Otrok je umrl po nepotrebnem. Končno sliko je v tem trenutku še nemogoče sestaviti, a iz strokovnih analiz je jasno: tragični smrti otroka so botrovali slabi odnosi med zdravniki.

Če nekdo v bolnišnici umre zato, ker so zdravniki drug z drugim skregani, se ne pogovarjajo toliko in tako, da bi to pomagalo pacientu, ali če njihova medsebojna nasprotovanja zavirajo iskanje skupnih rešitev v prid bolnika in ta vmes umre, je to zelo nizka točka, na kateri se je znašla medicina. Ni hujše stvari, kot je nepotrebna smrt otroka. Ni bolj žalostnega in ne bolj tragičnega dogodka. Primer Radan ni nič v primerjavi s primerom »otroška kardiologija«.

Seveda bi bilo napak trditi, da je vsa slovenska medicina taka. Nasprotno, mednarodni kazalniki kažejo, da je slovenska medicina v koraku z Evropo in svetom. Po nekaterih dosežkih smo celo v svetovnem vrhu. Med njimi je – kako zanimivo – nizka umrljivost otrok ob rojstvu. Po tem kazalniku smo med najboljšimi na svetu. Po eni strani smo se torej izkazali, pri zdravljenju otroškega srca pa odpovedali. V obeh primerih – kot tudi v celotni medicini – je zelo pomemben sistemski okvir. En sam ne more nič. Šele vsi skupaj – zdravniki, sestre, direktorji, ministri, zakoni in denar – lahko kaj naredijo. Kaj dobrega ali kaj slabega. Iskanje enega samega krivca sicer lahko izpolni želje ljudi po linču krivca, a ne more odpraviti težave za v prihodnje.

S težavo otroške kardiologije in kardiokirurgije se ukvarja vsa Slovenija že več let. Veliko sestankov na vseh strokovnih in političnih ravneh je bilo izpeljanih, narejeni so bili številni nadzori in mednarodna analiza, izvedena celoletna mediacija za izboljšanje odnosov na oddelku, a – kot prav primer mrtvega štirinajstletnika – nič ni pomagalo. Odhodi zdravnikov in sester z oddelka ne kažejo na ugodne razmere za strokovno rast. Prav tako se je težko znebiti občutka, da je tokratni medijski vihar izraz medsebojnega merjenja moči med vpletenimi. Tako med maloštevilnimi zdravniki na oddelku kot tudi med strokovnim direktorjem pediatrične klinike na eni in strokovno direktorico kliničnega centra skupaj z generalnim direktorjem na drugi strani. Osebne ribarije nikoli ne prinesejo nič dobrega. Odgovornost za smrt si bodo morali v vsakem primeru razdeliti. Ne samo našteti, najbrž bo padla še na koga.

Kakšna je prihodnost otroške kardiologije in kardiokirurgije v Sloveniji? Kaže, da bo treba pritrditi tistim, ki so prepričani, da je v sedanji konstelaciji razmerij problem nemogoče rešiti. Odnosov med ljudmi ne more urediti nobena znanost in noben zunanji arbiter. Če so se redki zdravniki, ki znajo zdraviti otroška srca, in sestre, ki so ob otrocih, zapletli v taka medsebojna razmerja, ki škodijo bolnikom, je treba narediti rez povsem na začetku, oddelek pa organizacijsko in kadrovsko postaviti na novo. To je seveda sistemski ukrep. Sistem pa vodi ministrica za zdravje.