Tiskane izdaje
Danes smo pričakovali dve odločitvi ustavnega sodišča, dobili smo eno. Ta, da volitve bodo 13. julija, je zelo pomembna in se ji ne oporeka, saj se sodbe ustavnega sodišča spoštuje, četudi bi se v nadaljevanju izkazalo, da je ta konkretna povzročila protiustavne posledice.
Predsednik države, ki je določil datum razpustitve parlamenta in s tem usmerjal ustavne roke, je izrazil zadovoljstvo, njegov glavni argument za julijski rok pa je bil ta, da bo Slovenija lahko imela novo vlado že sredi septembra. Še več, dejal je, da je s sklepom ustavnega sodišča okrepljeno upanje, da bomo politično, gospodarsko in socialno dokončno okrevali. To je zelo pogumna trditev celo za predsednika države Boruta Pahorja. Državljani ga bodo držali za besedo, posebno ko bodo po volitvah, na katerih se brez sence dvoma ne bodo mogli temeljito seznaniti s programi novih strank, na sporedu različne, mogoče tudi nenačelne in posledično potencialno zelo škodljive koalicije.
Drugače povedano. Predsednik države je vzel nase tveganje, da se bo v prihajajočem mandatu ponovila natanko taka struktura družbenih in političnih problemov, kakršna se ponavlja vse od leta 2008. Stranke in njihovi predsedniki, ki vlečejo s svojimi imeni, lahko ublažijo pritisk pomanjkanja časa za spodobno presojo volivcev z zelo natančnimi programi, zavezami in zagotovili o reševanju povsem konkretnih kriznih projektov. Tu je seveda tudi »prakriterij« pravne države, katere pomanjkanje je na politični ravni največji problem Slovenije. Že tu bi lahko našli izločitvene kriterije za šivanje velikih koalicij v imenu reševanja slovenskega volivca. Ne pozabimo, da evropske volitve niso brez razloga pokazale 75-odstotno abstinenco. Tveganje predsednika države je, da bo ta odstotek še povečal.
