Sodelovati ali umreti

Strah pred Rusijo je v večini Evrope zgodovinsko kar nekako razumljiv, tako na vzhodu kot na zahodu. Vendar so razmere precej drugačne kot pred 50 leti, prav tako so drugačne kot pred 20 leti, drugačne pa so tudi kot pred štirimi ali petimi leti, ko so podpisovali prve dogovore o sodelovanju Slovenije v projektu plinovoda Južni tok. Takrat še ni bilo finančne in gospodarske krize.

Zdaj krizo imamo, v Sloveniji se še poglablja, strah pred Rusijo pa se s tem razblinja. Prepočasi, pravijo nekateri slovenski in evropski poslovneži, kajti le Evropa v sodelovanju z Rusijo lahko zmaga v svetovni konkurenčni dirki. Slovenija se tu ne znajde slabo. Imamo jadrnico, ki je zastavonoša Gazproma in Evropske unije, imamo podjetje, ki Gazpromu prodaja znanje s sistemi telekomunikacij, in imamo vlogo v Gazpromovem projektu Južni tok, ki iz Slovenije lahko naredi energetsko vozlišče. Z Gazpromom, ki ima zgolj kosmatega dobička dovolj za slovenski bruto družbeni proizvod.

Zato si vodilni lahko tudi privoščijo zasebne falcone, ki so za slovensko vlado očitno predragi. Žal je za te potencialno pogoste goste portoroško letališče prekratko, a nič ne de. Lahko gredo tudi drugam v državi, le pripravljenost za sodelovanje moramo pokazati, ne strahu. Slabih izkušenj nimamo ravno na pretek, kajne? Ruski lastniki slovenskih podjetij se niso izkazali za grobarje, ki bi prišli, zaprli in odpeljali drugam, kar so nekateri zahodni že naredili.

Evropska unija pa bi lahko premislila, ali je res treba vedno in povsod zagotavljati odprto konkurenco. Zlasti če je na trgu le en ponudnik, ki tudi plača infrastrukturo, da blago dostavi do uporabnika. Je že tako, strah pred ruskim monopolom nad dobavo energentov je še vedno velikanski, a ta načelnost ima tudi ceno.