Tiskane izdaje
Šola ne bi smela biti problem, šola bi samo morala biti. A šola je problem – vsaj za tiste starše, ki morajo družinsko življenje prilagajati njenim zahtevam. To lahko pomeni marsikaj. Od zgodnjega vstajanja zaradi predur do popoldanskega dela za šolo, ker so, kot so staršem ponekod povedali učitelji, otroci še premajhni za samostojno delo.
Drugi njihovo stisko težko razumejo. Še več. Če spregovorijo, jih označijo za tečnobe. »Postala sem 'tista, ki se ji zjutraj ne ljubi vstati in bi se rada znebila otrok za ves dan',« je svojo izkušnjo opisala ena od mam.
V zadnjih letih se je veliko govorilo o pritiskih staršev, ki zahtevajo višje ocene za svoje razvajene otroke in grozijo z odvetniki. Starši, ki se štejejo za razumne, si o avtoriteti učiteljev zato skorajda ne upajo podvomiti. Vedo, da ni dobro, če se preveč vključujejo v šolo. Obenem nočejo preveč težiti. A po drugi strani težko molčijo, ko vidijo, da nekateri učitelji delujejo preveč okostenelo ali so preveč zaverovani v svoj prav. Še posebej ko morda sploh nimajo prav ali pa s svojim »prav«, ki morda sploh ni najboljši, vplivajo na njihovo življenje.
Mnogi ravnatelji pri razpravi o urniku potegnejo črto. Njegovo sestavljanje je, kot pravijo, zaradi dodatnih vsebin, ki jih je predpisala država, tako zapleteno, da ni prostora za pregovarjanje s starši.
Stisko staršev tako v resnici razumejo le tisti, ki so se že kdaj srečali z neprespanimi, utrujenimi in preobremenjenimi otroki. Prvošolčke morajo po zakonu starši v šolo pripeljati in iz nje tudi odpeljati. Med njimi so tudi taki, ki še niso stari šest let. Ti otroci so v šoli zato precej več kot osem ur.
Je to smiselno, tudi če ves ta čas niso le v razredu, ampak tudi na igrišču in pri različnih obšolskih dejavnostih? Je normalno pričakovati, da bodo v treh urah, ki jih potem preživijo doma s starši, ustvarjali za šolo, če morajo v posteljo do devetih zvečer, da se bodo sploh lahko naspali? Kje je čas za družinsko življenje, med katerim naj bi starši otroke vzgajali (in celo izobraževali), kot to od njih pričakuje družba in terja šola, če enih ni doma zjutraj, drugih pa ne popoldne?
Na srečo imajo starši zagovornike v strokovnjakih, kot je dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, ki pravi, da bi morala šola in dom ostati ločena svetova, saj se zapleti med učitelji in starši začnejo v trenutku, ko prvi naročijo drugim, kaj vse morajo doma početi z otrokom. Zadnje čase so starši, ki opažajo kronično neprespanost in utrujenost otrok, dobili zaveznika še v strokovnjakih za spanje in pediatrih, ki opozarjajo, da se naravni bioritem najstnikov in celo večine odraslih ne ujema z urnikom oziroma delovnikom. Celotna družba, poudarjajo, trpi zaradi posledic pomanjkanja spanja, kar postaja že pomemben javnozdravstveni problem. Rešitev najbrž ni v zamiku začetka pouka, saj se ta uradno začne ob pol devetih zjutraj, obenem pa mnogim ne bi ustrezalo, če bi otroci domov prihajali še kasneje. Prav gotovo pa bi bilo treba razmisliti o smiselnosti predur, zaradi katerih nekateri otroci vstajajo sredi noči.
