Sovražniki pomladi

Do ruskih predsedniških volitev nas loči samo še en teden. Javnomnenjski strokovnjaki v en glas napovedujejo zmago premiera Vladimirja Putina, za katerim sta dva predsedniška mandata in celotna moč državnega aparata. Na drugi strani opozicija na ulicah vse pogosteje izraža nezadovoljstvo z njegovim režimom.

Protestne akcije potekajo vsak teden, število protestnikov pa presega pričakovanja. Danes je več kot 30 tisoč protestnikov okrog Kremlja sklenilo 16-kilometrsko živo verigo. Čeprav oblast za shod ni dala dovoljenja, lahko število aretacij preštejemo na prste ene roke. Še nedavno je ob podobnih priložnostih za zapahi končalo na desetine ljudi. Putin je v sredini tedna s »korenčkom in palico« na stadion Lužniki privabil okoli 100 tisoč ljudi. Njegovi politični strategi verjamejo, da ni razlogov za skrb, saj so že dosegli številčno premoč nad opozicijskimi protestniki. Ti se na drugi strani tolažijo, da se počasi, a vztrajno, daleč pride.

Bolj radikalna skupina protestnikov iz Leve fronte Sergeja Udalcova je le lučaj od Kremlja vzklikala: »Putin – tat« in pozivala h koncu ruske politične zime. Zaradi sivega moskovskega neba in debelih snežink se je »ruska pomlad« zdela neskončno daleč. V Rusiji se trenutno vsi ukvarjajo s štetjem. Novinarji in policisti štejemo število demonstrantov, vlada se ukvarja z izračunavanjem stroškov Putinovih predvolilnih obljub, opozicija pa šteje dneve, mesece ali leta, kolikor bodo še morali trpeti pod Putinovo vladavino. V kratkem bodo začeli šteti še glasove za in proti Putinu.

K statistiki se radi zatekajo tudi znanstveniki in politolog Abel Escribŕ-Folch iz univerze Pompeu Fabra v Barceloni je nedavno objavil izsledke raziskave, ki je pokazala, da imajo avtoritarni voditelji presenetljivo velike možnosti mirne upokojitve – več kot 50 odstotne. Po tem sodeč je možnost dolgoročnega Putinovega preživetja enaka, kot jih ima bolnik z levkemijo, ki ga zdravijo na sodoben način.

Od leta 1946 do leta 2004 je kar 226 (52 odstotkov) avtoritarnih voditeljev z oblasti sestopilo po mirni poti, 47 odstotkov so jih vrgli z oblasti, kot denimo pred kratkim libijskega voditelja Moamerja Gadafija ali egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka. Izkušnje kažejo, da se premo sorazmerno z grožnjo izgube položaja večata prisila in represija. Ta avtokratom omogoča, da se vsaj še za leto dni obdržijo na oblasti. Na drugi strani si tiran z uporabo nasilja koplje jamo in veča možnosti, da tudi sam postane žrtev nasilja.

Iznajdljivi avtokrati svojo oblasti podaljšujejo drugače. Putin z uporabo administrativnih resursov, ko delavce državnih ustanov silijo k udeležbam na shodih v njegovo podporo in glasovanju zanj. Še ena možnost je omejevanje državljanskih svoboščin. V povolilni Rusiji ne gre pričakovati potokov krvi, prav tako se ji ne obeta več svobode. Rusija ni vedno »ledena pustinja«, kot jo je v 19. stoletju označeval carski ideolog Konstantin Pobedonoscev, bo pa njeno aktualno vodstvo poskušalo doseči, da to ostane čim dlje. Druga stvar je, da pomlad prej ali slej nastopi – celo v Rusiji.