Spuščene rolete

Spomladi 2014 smo si ogledali razmere v stavbi sredi Ljubljane, kjer je vse do jeseni 2011 delovala Lekarna Mirje. Številnim meščanom se je vtisnila v spomin, saj je bilo pohištvo v njej originalno iz prvih desetletji dvajsetega stoletja. Ob obisku smo težko verjeli, da nekoč obljudeni prostori, ki jih je fakulteti za farmacijo zapustil zaslužni profesor dr. Pavle Bohinc, samevajo za spuščenimi roletami, na katerih se nabirata prah in umazanija.

Presenetila nas je še informacija, da je fakulteta že od leta 2010 tudi lastnica prav tako prašnih in opuščenih sosednjih prostorov. Kupila jih je, saj je imelo njeno vodstvo načrt, da bi se tam razvila širša lekarniška dejavnost, osredotočena na z zakonom in direktivo predpisano praktično usposabljanje študentov v lekarnah. Zamisel pa je ostala le na papirju. Na fakulteti namreč vztrajajo, da v prostore ne morejo vlagati, dokler ne bo urejena etažna lastnina. Da ta ni dorečena, so sicer morali vedeti že ob nakupu. Dobrih dvesto tisoč evrov so torej investirali v večletno neuporabo oziroma upanje, da bo tam nekoč nekaj, kar bo v dobro tako študentov kot obiskovalcev. In skladno s to željo po celostni obnovi teče peto leto, odkar so duri zaprli tudi sosednjim, lekarniškim vratom.

K taki odločitvi naj bi po pojasnilu fakultete botrovala tudi odločba inšpektorata za delo iz maja 2011, ki je Lekarni Mirje naložil temeljito prenovo. Na inšpektoratu so pojasnili, da se je Lekarna Ljubljana, najemnica prostorov, na odločbo pritožila: »Inšpektorica je postopek ustavila z vidika smotrnosti in racionalnosti, saj je pridobila informacijo o zaprtju poslovalnice, poleg tega pa pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih ne vsebuje obveznosti, katerih neizpolnjevanje bi bilo sankcionirano kot prekršek.«

Lekarna bi torej še lahko obratovala. V njej bi obnovili neustrezen star inventar, stopnice opremili s protidrsnimi trakovi, zagotovili toplo tekočo vodo in fakulteta bi še naprej prejemala najemnino. Sosednji prostor, ki ga je kupila in v katerem je bila nekoč optika, bi lahko prav tako oddala. Vsaj za obdobje do razjasnitve lastniških razmerij, do začetka večjih prenovitvenih del. Ampak oni so se raje odločili za zaprtje. In pri njem, po vseh teh letih, še vedno vztrajajo. Očitno verjamejo, da bodo zastavljen projekt obnove, ki zahteva posege v stavbo in mu nekateri solastniki ostro nasprotujejo, izpeljali. Denar pa jim dnevno polzi skozi prste. Zaradi opustošenih prostorov, ki so bili menda dolgo neogrevani, je zidove napadla vlaga, razmere se posledično slabšajo v kleti. Morda je mačehovski odnos posledica dejstva, da gre za javno premoženje in družbeno zapuščino. Le kateri zasebnik bi si, na primer, lahko privoščil investicijo v poslovne prostore, ki jih potem ne bi uporabljal? Najbolje, da spustite rolete in se delate, da je vse v redu.