Srce, ki sovraži

Ko bodo izbirali besedo, ki je v vzhodni Aziji zaznamovala leto 2013, bo »srce« prišlo v najožji izbor. Žal ne tisto srce, ki ljubi, ampak tisto, ki sovraži. Čustva so prodrla globoko v zunanjo politiko skoraj vseh držav v regiji, ki ji v novem letu čedalje bolj grozi oboroženi spopad.

Neki analitik je zapisal, da je bilo leto 2013 »zapravljeno« leto na Daljnem vzhodu, saj so Kitajska, Japonska in obe Koreji, ne glede na to, da so dobile novo vodstvo, druga za drugo zapravile priložnost za rešitev katere koli od težav, ki obremenjujejo dvostranske odnose in varnost v regiji. Prav nasprotno, goreče so si prizadevale, da bi druga drugi ponudila nove razloge za nacionalistično trkanje po prsih, za novo fazo oboroževanja in za nove najrazličnejše grožnje. V leto 2014 vstopajo pripravljene na še bolj napete razmere.

Narod, ki svojo sedanjost preveč opira na preteklost, lahko pričakuje samo že videno prihodnost. Upe o tem, da prihaja »azijsko stoletje«, so zameglili z vztrajnim prelaganjem nerešenih računov iz preteklosti, zato je od vseh perspektiv za združevanje gospodarsko zelo dejavne regije ostala samo še ugotovitev, da bodo vsi zadovoljni že s tem, da se države v njej ne bodo zapletle v vojno.

Takoj ko se v zunanjo politiko vmeša zgodovina, se neizogibno pojavijo čustva, vsako potezo nekega državnika pa je mogoče hkrati opravičevati in obsojati. Vse je odvisno od zornega kota, s katerega pogledamo na neko dejanje. Za nekatere Japonce zato obisk Šinza Abeja v svetišču Jasukuni dokazuje, da je dežela vzhajajočega sonca spet dovolj samozavestna in odločna, da se poskuša uveljaviti kot regionalna voditeljica, ki ne bo dopustila kitajskega razkazovanja moči.

Prav tako je večina Kitajcev prepričana, da so s Xi Jinpingom, ki se je odločil začrtati zračno obrambno območje nad delom Okinave, končno dobili vrhovnega poveljnika, ki ne bo stisnil repa med noge pred ameriškimi letalonosilkami.

Korejcem na jugu polotoka je predsednica Park Guen Hje, ki se sploh ni hotela sestati z Abejem, pokazala, da imajo na čelu države osebnost, ki bo branila državne interese in ne bo dopustila, da bi bili kolonialistični zločini pozabljeni.

Za tiste na severu je bilo vse skupaj še preprosteje: strel v čelo voditeljevega strica Džang Song Taeka je odjeknil s pokom, ki jim prepoveduje sploh razmišljati o tem, da bi bila prihodnost lahko vsaj malo drugačna od preteklosti. Uničen je domači državni sovražnik, tistim, ki na državo prežijo zunaj njenih meja, pa bi lahko kadar koli napovedali vojno.

Če upoštevamo vse omenjeno, bi lahko ugotovili tudi to, da je Amerika čedalje manj pripravljena vzdrževati red v strateško pomembni regiji, in nekateri se tega razumljivo veselijo.

Prihodnost vzhodne Azije bi bilo treba seveda očistiti vseh preostankov imperializma in zametkov neoimperializma. Toda kje je novi varnostni mehanizem? Kakšno bo poameriško obdobje? Kdo bo preprečil vojno? Odgovore pričakujemo leta 2014. Če jih ne bo, nam preostane samo še selitev na Mars.