Srečanje na mostu

»Da bi se sodelovanje razvilo do najvišje mogoče ravni, potrebujemo tudi vrhunske prevajalce,« je po srečanju s predsedniki vlad šestnajstih držav srednje in vzhodne Evrope v Beogradu z utrujenim glasom izjavil Li Keqiang. In čeprav se je zdelo, da so vsi razumeli, da se je ta njegova pripomba nanašala na nedopustno slabo prevajanje med zasedanjem, je kitajski premier v resnici govoril o potrebi po razumevanju osnovnega smisla sodelovanja, o katerem se je razpravljalo.

Kitajska in Evropa preprosto ne smeta ostati izgubljeni v prevodu. Ko je Li svojim kolegom govoril o mostu s sedemnajstimi loki v cesarski počitniški rezidenci v bližini Pekinga, o katerem se zdi, da simbolizira povezanost zbranih sedemnajstih držav, je prevajalka to skrajšala v ugotovitev, da »se govori o določenih dogodkih pred dvesto leti«, zato nihče od udeležencev ni dojel zgodovinske razsežnosti kitajske strategije plemenitenja kapitala, zasluženega v trgovanju z Evropo, prav tukaj, torej na evropskih tleh.

»Kot da so že naši predniki vedeli, kaj se bo zgodilo,« je nadaljeval Li Keqiang, a je tehnika v Palači Srbije trenutno povsem odpovedala, zato se je dokončno izgubil ton iz zvočnika. Tisti, ki so slišali, so slišali, tisti, ki niso, pa si bodo prekrasni most v Yiheyuanu lahko ogledali prihodnje leto, ko se bodo premieri v Pekingu sestali na svojem četrtem srečanju.

In spet je bil Li tisti, ki je v Beogradu pojasnil, kaj so obojestranski interesi, nato pa kratko in jasno povedal, da je v interesu Pekinga, da se Evropska unija razširi in okrepi, da se vanjo čim prej in s čim boljšo gospodarsko podlago vključi tudi tistih pet držav iz skupine šestnajstih, ki so sicer še daleč od članstva. Kitajska si želi, da bi vsi ti mostovi, ki jih bo zgradila, vse te hitre železnice, vse te avtomobilske ceste, elektrarne in pristanišča prodrli v zavest EU s podpisi kitajskih mojstrov vrhunskega gradbeništva, modernostjo, umeščeno v 21. stoletje, in ponosom, ki izvira iz obdobja cesarjev. Iz časov, ko je bil zgrajen most s sedemnajstimi loki.

Kitajski premier je spet pokazal, da o milijardah govori zlahka, kot da bi šlo za drobiž, in tudi to, da je dobro proučil razloge, zaradi katerih posojilna linija, vredna deset milijard dolarjev, ni bila še niti načeta. V nov investicijski sklad je zato dodal še tri milijarde dolarjev in obljubil, da bo svoje družbe spodbudil k temu, da bodo na tem našem območju odpirale tovarne in industrijske parke. Pokazal je, da mu je vse jasno, zato bodo celo posojila, ki jih ponuja, postala še ugodnejša. Kitajski vstop v ta del Evrope je bil v resnici strateško premišljen. Pravzaprav skoraj nujen.

Če vse to pravilno prevedemo v naše jezike in v naše gospodarske razmere, pridemo do osnovnega pomena sestanka, ki je bil v Beogradu. Kitajska nam je podarila ogledalo in zdaj čaka, da bomo v njem sami videli, kaj hočemo, koliko smo svoje narodnostne zavesti sposobni dvigniti na območno raven in ali sploh lahko prepoznamo nacionalni interes v širšem kontekstu medcelinskega dialoga. Zdaj pa na delo. Naslednje srečanje bo na mostu. Dobro bi bilo proučiti, katere kraje povezuje.