Sreda ni dan za kosilo

Hoditi peš je najboljši način za spoznavanje sveta. Hitrost pešca je namreč naša naravna hitrost, pri kateri lahko učinkovito urejamo vtise in misli. Že res, da vidimo z višine nadzvočnega letala več, a hkrati manj. Z avtomobili švigamo med kraji, a avtoceste so kot predori, iz katerih ne vidimo ničesar. Največ življenja spoznamo, kadar stojimo z lastnimi nogami trdno na zemlji. Zato sem letos prepešačila kar veliko kilometrov po Sloveniji. Videla sem, kako nam država zateguje zanko okoli vratu, da komaj še dihamo.

Ko sem bila otrok in še prej, v času moje mame in babice, zmeraj so ljudje na podeželju drug pri drugem kupovali mleko. Tudi moj znanec L. v Prlekiji je hodil leta in leta k sosedu. Za dober evro je prinesel domov skoraj dvolitrsko kanglico dišečega mleka. Toda zdaj je to v Sloveniji nemogoče. Njegov kmet, ki ima dve kravi, bi moral imeti registrirano trgovino, brez tega tistih nekaj litrov mleka, ki mu vsak dan ostanejo, ne sme prodajati sosedom. Mojega znanca je nekdo videl s kanglico v rokah in ga prijavil inšpekciji. Za las se je izognil nekaj sto evrom kazni. Po mleko k sosedu ne hodi več.

Babica M., prav tako na Štajerskem, ima domača jabolka in domače orehe. Kadar je sezona dobra, jablane bogato obrodijo. Takrat jih stisne v sok, da ga lahko pije za zdravje vso zimo, a ga ima kakšnih 50 ali 100 litrov preveč. Vedno ga je za drobiž prodajala ljudem v mesto. Enako naluščene orehe. Zdaj je to nemogoče. Sok in luščeni orehi so namreč predelana živila, da bi jih lahko prodajala, bi tudi ona morala biti registrirana, nato bi morala obračunavati vstopne in izstopne davke, izdajati račune, plačevati davke in izpolnjevati množico formularjev. Kako naj babica vse to izpelje? Kljub temu prodaja svoje orehe znancem v mestu. S tem tvega, da bo plačala visoko globo, če jo najdejo.

Kot je morala plačati 1500 evrov kazni kmetica na Krasu, registrirana za predelavo in prodajo ovčjega sira, ne pa tudi za kmečki turizem. Pa sta se nekega dne pripeljali k njej dve lepo oblečeni gospe s svetlečim avtomobilom in vprašali, ali bi jima naredila nekaj za zajtrk. Prijazno jima je spekla jačka, narezala domač kruh, ponudila domače maslo, skuhala kavo. Najedli sta se do sitega, nato pa potegnili iz torbic inšpektorski izkaznici in gostiteljico oglobili! Tako mi je pripovedovala, ko sem jeseni po 20 kilometrih hoje pripešačila na smrt lačna do nje. Niti kosa kruha mi ni upala odrezati. Ne vem, morda ste tudi vi inšpektorica!

Prav tako mi niso upali dati nič za jest na kmečkem turizmu tik ob italijanski meji. Tri ure sva s hčerko sedeli na klopi pred hišo, čakajoč prevoz domov, prijazno klepetali z gospodarjem, a lačni in zgolj s kozarcem vode v rokah. Kmečki turizem ima registriran za petek, soboto in nedeljo, tistega dne pa je bila sreda. Ostali sva lačni. V sredo ne sme ponuditi ničesar, je rekel, in tudi omenjal 1500 evrov kazni. Spomnil se je znanke, pri kateri se je pred nekaj meseci oglasil popotnik in jo vprašal, ali ima kaj domačih jajc. Ženica mu je poiskala deset najbolj svežih jajčk v svoji shrambi. Ko naj bi ji plačal evro in pol, kot sta se dogovorila, je »popotnik« potegnil iz žepa inšpektorsko legitimacijo in ženičko oglobil. Gospodar, star in moder mož, je rekel: »Ne bo več dolgo, ta država. Ne pusti nam živeti.«

Res je. Ko sem se pripravljala na pisanje te kolumne, sem poskušala preštudirati zakone in pravilnike, ki omejujejo življenje v naši deželi in povzročajo, da ostajamo lačni. Našla sem jih več, zelo dolgih in zapletenih. Čeprav sem prebrala že veliko zakonov, mi davčni niso bili jasni. Oglasila sem se pri znanki – inšpektorici z opravljenim izpitom za inšpektorje in jo prosila za pomoč. Namrščila se je: »To ni moje ožje področje. Teh zakonov niti jaz ne razumem.« Vsakdo v tej državi bi moral najti čas, da bi prebral katerega od teh zakonov. Videl bi, da jih je izjemno težko prebrati, kaj šele razumeti. Prvi bi se jim moral posvetiti sedanji premier Miro Cerar in njegova vlada.

Ne samo davčni zakoni, v naši državi je tudi množica drugih zakonov in pravilnikov, ki grenijo življenja navadnim ljudem in nas dušijo. Povzročajo, da se bojimo drug drugega, da si ne zaupamo in da je vsako vzklitje podjetne misli že v kali zatrto. Želim si, da bi čez noč ukinili vse obstoječe zakone. Ko bi se naslednje jutro zbudili, bi začelo veljati morda samo deset novih, takšnih, ki jih resnično potrebujemo za skupno bivanje.