Štefanečeva era

Borisu Štefanecu se ni treba bati, da ne bi končal mandata. To je jasno po treh prekinjenih sejah mandatno-volilne komisije, ki so prinesle toliko proceduralnih in vsebinskih zapletov, da je že prav nadležno spremljati, kako nespretno se politika, natančneje del nje, loteva ob položaj spraviti nekoga, za katerega je sicer tudi velik del javnosti prepričan, da je ob nastopu funkcije stopil v prevelike čevlje. Toda številka čevljev ni zadosten razlog, da bi se moral prvi človek protikorupcijske komisije (KPK) posloviti po polovici mandata. Pa tudi če bi se politika večinsko poenotila, da Štefanecu odreka podporo, se predsednik republike Borut Pahor, ki bi imel pri predlogu za razrešitev zadnjo besedo, za ta korak zagotovo ne bi odločil. S tem bi priznal, da je leta 2014 postopal premalo skrbno in premišljeno, ko je po odstopu prejšnjega senata KPK imenoval novega, ki sta ga takoj zapustila dva člana. Od dveh novih članov je zdaj odstopila še ena članica. Če si parlamentarne stranke v času pred volitvami ne bodo dovolile politično tveganih potez, kakor bi bila zagotovo razumljena predčasna razrešitev Štefaneca, si jih bo toliko manj dovolil Pahor, ki gre prihodnji mesec na volitve po drugi mandat.

Novembra 2013 je bil Pahor že pred podobno preizkušnjo, ko gre za vprašanje predčasne razrešitve funkcionarja, ki vodi samostojen in neodvisen državni organ, kar KPK je. Takrat je SDS predlagala predčasno razrešitev informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar. Pahor je takšno možnost gladko zavrnil, z utemeljitvijo, da za to ni utemeljenih razlogov. Tudi takrat, enako kot danes, se je lahko v celoti oprl na mnenje stroke in državnozborske zakonodajno-pravne službe, ki je ob primeru Pirc Musarjeve, izhajajoč tudi iz odločitev ustavnega sodišča, tako kot zdaj ob Štefanecu, povsem jasno obrazložila, zakaj predlog za predčasno razrešitev šefa KPK ni utemeljen. Očitki o osebnostni in strokovni neprimernosti, pomanjkanju organizacijskih in vodstvenih sposobnosti, neizvrševanju ustavnih in zakonskih pristojnosti, kratenju ustavnih pravic, samovoljnem in nezakonitem ravnanju tudi pri pridobivanju osebnih podatkov in spoštovanju načel integritete so seveda hudi. Ampak še vedno niso zadostna podlaga za sklepanje, da Štefanec svojega dela ne opravlja v skladu z ustavo in zakonom, kar je zakonski pogoj za razrešitev in kar je treba utemeljiti s konkretnimi kršitvami, ki kažejo na njegovo tako neskrbno ravnanje, da ima to škodljive posledice. In čeprav je KPK v konkretnih primerih dobila klofute sodnih instanc – dobila so jih tudi prejšnja vodstva –, to še ne pomeni, da je lahko strokovno zmotno ali pravno napačno stališče v konkretni zadevi samo po sebi razlog za razrešitev. Odpravi napak pri odločanju je namenjeno sodno varstvo pravic.

Zdi se, kot da pri nas nikogar ni mogoče razrešiti, ko enkrat pride na položaj. Nekaj resnice je na tem, vendar niso vsi primeri enaki. KPK je bila kot samostojen in neodvisen organ ustanovljen iz nuje po nadzoru funkcionarjev vseh treh vej oblasti. Ta nuja brez dvoma obstaja še danes – ob sedanjem vodstvu KPK ali brez njega. Veljavna zakonska ureditev je pomanjkljiva, zanemarjanje procesne pravičnosti je nekaj, kar je njena bistvena hiba. Ko bo ta odpravljena, bo Štefanečev mandat najbrž pri koncu.