Tiskane izdaje
Prijateljska tekma slovenske nogometne reprezentance proti Škotski še ni pretirano okrepila optimizma pred jesenskim začetkom kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014 v Braziliji. Resda najboljši slovenski nogometaši niso klonili na koprski Bonifiki, neodločen izid na domačem terenu proti 48. reprezentanci sveta (Slovenija je ta čas na 27. mestu lestvice FIFA) pa vendarle ni v skladu s pričakovanji in do neke mere zahtevami, ki jih narekujejo zastavljeni cilji.
Olajševalna okoliščina za »zgolj« neodločen izid izbrane vrste je odsotnost udarnih napadalcev Tima Matavža in Zlatana Ljubijankiča zaradi poškode oziroma viroze. Vseeno je novi selektor Slaviša Stojanović s svojimi izbranci lovil zmago. Pozitiven izid namreč odpravlja dvome in sumničenja, vnaša sproščenost med igralce in strokovno vodstvo, ki še ni vajeno velikega pritiska v reprezentančnem okolju.
Ciniki so se hitro spomnili na prehitro »odpisanega« Milivoja Novakoviča, ki bi sinoči prišel še kako prav. Pa ne samo sinoči. Toda stalno vračanje v preteklost in razčiščevanje o nedavnem dogajanju z Novakovičem in nekdanjim kapetanom Robertom Korenom, ki očitno nikoli ne bo dobilo zadovoljivega odgovora za vse, ne bo prav nič prispevalo razvoju sedanje zasedbe.
Selektor Stojanovič se lahko v svojem pohodu na osvajanje točk za Brazilijo nasloni na vertikalo Handanovič-Cesar-Krhin-Birsa-Matavž. Prejšnji selektor Matjaž Kek je imel hrbtenico moštva v četverici Handanovič-Cesar-Koren-Novakovič. Toda Stojanovič ima pri morebitnem novem jedru zasedbe z dvema varovancema velik izziv, ki se lahko v nadaljevanju ob črnem scenariju sprevrže tudi v velik problem. Rene Krhin in Valter Birsa bosta morala standardno igrati v svojih klubih.
Za Tima Matavža lahko predvidimo naslednji scenarij: selektor mu bo moral v skladu z učinkom dodeliti ustrezno vlogo na terenu, v slačilnici, avtobusu in medijih. V nogometu je namreč kristalno jasno: golgeterji so kralji, ki jih na prestol postavi homogeno moštvo.
Intrigantno je tudi vprašanje, ali lahko pod Stojanovičevo taktirko slovenska reprezentanca dobi čvrstega plejmejkerja z delovanjem v vse smeri. Valter Birsa ali Dare Vršič?
Tudi v prihodnje - tako kot v vseh dosedanjih primerih - bo ključnega pomena kemija med selektorjem in igralci. Stojanovič še pridobiva brezpogojno zaupanje vseh izbrancev, z dejanji pa bo dokazoval, da je pri lastnih odločitvah povsem avtonomen, konsistenten, z jasno vizijo in tudi dovolj pogumen, da tvega, ko bo to res potrebno. Ob tem se zdi pomembno tudi to, da Stojanovič ne bo postal žrtev kompromisov in napotkov »dobronamernežev«, ki jih kar mrgoli.
Spomnimo se: doslej sta bila uspešna selektorja Srečko Katanec, ki ni pristal na kompromise niti s samim s seboj, zato je z izbrano vrsto povzročil nesluteno nacionalno evforijo in nastopil na Euru 2000 in mondialu 2002, danes pa uživa javno izraženo spoštovanje tudi najhujšega »sovražnika« iz vrst takratnih igralcev, Zlatka Zahoviča.
Drugi uspešni selektor je bil Matjaž Kek, ki se je zelo dobro uglasil z ekipo ter prepoznal njen nogometni DNK in značaj posameznikov. S fanti je vzpostavil neke vrste družinski odnos, s pomočjo katerega se je nacionalno moštvo uvrstilo na SP 2010 in doseglo zgodovinski rezultat s prvo zmago na največjem turnirju.
Katanec je srečo samozavestno in drzno izzval, Kek je v pravem trenutku nastavil lice za poljub sreče. Zanimivo bo spremljati, katero pot do nogometne sreče bo ubral Stojanovič.
