Tiskane izdaje
»V volilnem telesu sicer zaznamo dobro petino ljudi kot nekakšno konservativno jedro, ki izraža več odklanjanja, več zavračanja libertarnih ureditev, zavračanje marginalnih skupin in njihovih pravic … To jedro se povezuje predvsem z eno stranko,« je v intervjuju za Nedelo pred letom in pol povedal oče raziskav javnega mnenja v Sloveniji dr. Niko Toš. Stranke, ki zajema to osrednje jedro konservativnih volivcev, profesor mnogih generacij družboslovcev ni imenoval. Vendar ni treba biti vrhunski politični analitik, da bi ugotovili, katero je opisal.
Opisal je Slovensko demokratsko stranko, stranko enega najvidnejših politikov prehoda iz Jugoslavije v samostojno Slovenijo Janeza Janše. Ta je na današnjem 10. kongresu stranke sedmič zapored postal predsednik SDS. V sredo se bo lahko veselil dveh desetletij na njenem čelu, saj je vodenje prevzel 15. maja 1993.
Janša je bil v prvih vrstah politike že pet let pred prevzemom stranke, od leta 1988. Takrat se je zgodila znamenita afera JBTZ, eden ključnih dogodkov v osamosvajanju Slovenije. Vseeno pa obstaja politik, ki je na čelu stranke še dlje časa. Že od ustanovitve leta 1992 Slovensko nacionalno stranko namreč vodi Zmago Jelinčič. Vendar Jelinčič ni bil nikoli v prvi ligi politike, saj so se mu zaradi njegovih pogosto skrajnih stališč izognili pri sestavljanju vseh koalicij. Na volitvah leta 2011 je z izpadom iz državnega zbora sploh pristal na političnem obrobju. Verjetno pa ni naključje, da imata najdaljši staž predsednikov prav vodji strank z najbolj avtoritarnim nazorom.
Stranka SDS se je rodila še pred afero JBTZ, v času stavke v Litostroju leta 1987. Takratna beseda o socialdemokratski stranki je meso postala sicer šele dve leti pozneje, ko je edina dovoljena stranka, komunistična, izgubila monopol na oblasti. Vendar Janše ni bilo zraven ne pri litostrojski stavki, ne pri ustanovitvi Socialdemokratske zveze Slovenije in ne pri njenem preimenovanju v Socialdemokratsko stranko Slovenije. Stavko v nekdanjem industrijskem gigantu je vodil France Tomšič, on je bil nekaj mesecev tudi prvi predsednik socialdemokratske zveze. Zamenjal ga je zdaj že pokojni Jože Pučnik, v Jugoslaviji disident, politični zapornik in pregnanec v Nemčijo, kjer si je ustvaril znanstveno kariero.
V smrkavih letih slovenske demokracije je Janša deloval v nekakšnem intelektualnem jedru protikomunistične koalicije Demos, Slovenski demokratski zvezi. Pučniku se je pridružil šele po njenem razpadu, pred volitvami leta 1992. Zanimivo je, da je prav Pučnikov hud poraz na teh volitvah omogočil Janšev hitri vzpon na njeno krmilo. Če bi SDSS leta 1992 dobila kaj več glasov kot le toliko, da se je za las prebila v državni zbor, bi morda moral Janša na predsedovanje stranki počakati še nekaj časa. V nasprotju s slovensko tradicijo je v tujini oblikovani Pučnik namreč prevzel krivdo za volilni poraz in se umaknil s političnega prizorišča.
Od takrat je Janša v svojem avtoritarnem slogu, v katerem ni prostora za javno nasprotovanje odločitvam Vodje, usmerjal stranko čedalje bolj na desno. Leta 2000, po združitveno-razdružitvenem harakiriju krščanskodemokratsko-ljudske opcije, je SDSS postal vodilna politična sila na desnici. Drugi stranki desnice ji nista nikoli več segli niti do kolen. Predvsem Nova Slovenija je postala nekakšen privesek SDSS, v katerem je združen predmoderni, klerikalni del volivcev. Kakor kaže, nima niti ambicije, da bi izzvala primat Janše na desnici. Bolj obetavno je v zadnjem času delo zastavila ljudska stranka, vendar ni jasno, kako bo prestala odhod predsednika Radovana Žerjava iz politike.
Čeprav je demokratska stranka – že dolgo odvečni socialni del imena je opustila – vodilna na desnici, je oblast trdno držala v rokah le v letih od 2004 do 2008. Pa še to zaradi posebnih okoliščin, ker novo vodstvo dolgoletne vladajoče slovenske stranke liberalne demokracije nalogi ni bilo doraslo. Prvi Janšev mandat je potekal v času še nevidene gospodarske konjunkture, drugi, v krizi, pa je pokazal, da tudi on, tako kot njegov premierski predhodnik Borut Pahor, ni pravi voditelj za slabe čase.
Vendar je Pahor, vsaj znotraj stranke, neuspešni mandat plačal z vodilnim položajem. Janša ga ni. Zato bodo prihodnje volitve, gotovo bodo pred letom 2015, zanj zadnja priložnost. Če jih ne bo dobil zelo prepričljivo, bo morala celo njegova enoumna stranka resno premisliti o alternativi.
