Tiskane izdaje
Po Branku Mariniču iz SDS je slovo iz državnega zbora napovedala še poslanka Državljanske liste Truda Pepelnik. Poslavljata se poslanca, ki sta bila na sodišču pravnomočno obsojena. V dobro leto starem sestavu državnega zbora imamo še tri nepovezane poslance, ki so si prislužili rdeč karton in bi morali oditi s funkcije. Ivan Simčič (prej Desus) bi moral zapustiti parlament zaradi ponarejenega srednješolskega spričevala, Borut Ambrožič (prej PS) zaradi prepisane magistrske naloge in Ivan Vogrin (prej DL) zaradi zlorabe denarja za svetovanje. S tako velikim bremenom ne bi smeli več opravljati funkcije, še toliko bolj zato, ker predstavljajo vse tisto, proti čemur ljudje protestirajo po slovenskih ulicah in trgih že več kot mesec dni.
Seznam »izobčencev« je frapantno dolg, vzroke za to pa je treba iskati v pomanjkanju časa v pripravah na predčasne volitve. To zlasti velja za Državljansko listo in Pozitivno Slovenijo, ki sta nastali le nekaj tednov pred volitvami. Nerodno za DL je, da sta kar dva mandata od osmih zasedla problematična poslanca. Zaradi naglice pri novih strankah so napake lahko še opravičljive in jih morda lahko obrnejo tudi sebi v korist. Povsem drugačna zgodba je pri Mariniču in SDS. Stranka ga je na kandidatno listo postavila kljub zavedanju, da proti njemu poteka zelo trden primer suma goljufije na izpitu iz tujega jezika na tožilstvu in pred sodiščem. Navsezadnje so o naravi poslančevega prestopka mediji poročali obširno in temeljito. Morda se zdi nenavadno, a takšno ravnanje SDS ima racionalno razlago, kar potrjujejo tudi nedavni strankini izpadi ob protestu tisočev ljudi pred državnim zborom, ki jih je označila za zombije.
SDS je politična stranka z voditeljem, ki je na njenem čelu že skoraj 20 let. Stranka je v primerjavi z drugimi izjemno dobro organizirana in funkcionira kot stara partija. Sprejem vanjo spominja na ritual, vodje lokalnih odborov določajo v centrali in vsako leto se dobivajo na letnem dvotedenskem taboru. To je stranka, ki prek akademije, fundacij in komunikacijskih treningov vzpostavlja vzporeden pogled na svet in slovensko realnost. Zato ne preseneča, da je SDS brez sramu uvrstila na svojo listo kandidata, ki si je drznil goljufati na izpitih kar sredi poslanskega mandata. In stranka je takšnega posameznika branila do konca in ga brani še vedno - ker je član družine. In ker je menda žrtev zarote tranzicijske levice. Tako kot njen predsednik, ki se le s težavo udeležuje sojenj v primeru Patria.
Odgovornost za porazno podobo poslanske sestave v državnem zboru nosijo izključno politične stranke. Na izzive prevzemanja odgovornosti pa so se odzivale različno. Novi stranki DL in PS sta ukrepali pravilno, saj sta po razkritju nečednosti svojim poslancem hitro pokazali vrata, čeprav bi lahko bila zmagovalka volitev PS pri Mitji Meršolu bolj odločna. Stari stranki SDS in Desus pa sta ravnali skrajno arogantno. Odnos do prevzemanja odgovornosti je le eden od množice indikatorjev, ki nam pokažejo, ali politične stranke slišijo ljudi z ulic in trgov. Tudi na tem primeru je mogoče podati sodbo, da niso vsi politiki isti, tako kot ne politične stranke.
