Strateški časi

Socialni sporazum, ki ga je vladi s četrtkovim podpisom uspelo dokončno uveljaviti, je prvi tovrstni dokument, ki so ga socialni partnerji – vlada, delodajalci in sindikati – sprejeli v času ekonomsko-socialne krize. Sporazum je v svojem bistvu družbena platforma, ki služi dialoškemu reševanju socialnih nasprotij in usklajevanju različnih ekonomskih interesov, ki jih imajo – prosto po Marxu – lastniki produkcijskih sredstev, v našem primeru torej delodajalci, ter prodajalci svojega dela in znanja, torej delavci, ki jih zastopajo sindikati. Sprejetje sporazuma je zato gotovo družbeno koristno, saj pomeni precej manjšo možnost, da se bodo konflikti, ki jih v tej družbi ni malo, reševali na ulici. Ta nedvomen uspeh ekipe ministrstva za delo je vendarle treba nekoliko relativizirati, saj datum sprejetja (2015) kaže, da so časi grobega rezanja socialne države, ki so vrhunec doživeli v času druge Janševe vlade, nepreklicno mimo, predvsem po zaslugi sindikatov. Če smo namreč politični realisti, si težko predstavljamo, da bi si po nedavni zmagi grške Sirize še katera slovenska vlada, ki vlada državi z večinsko levosredinskimi volivci, na takšen način lotila fiskalne konsolidacije.

Socialni sporazum je pomensko namenoma zelo odprt dokument, saj služi predvsem določanju strateških razvojnih smernic države. Poleg klasičnih gospodarskih področij prinaša tudi načelne dogovore o prihodnji podobi socialne države. Takšne vrste strateški dokumenti pa v globalni ekonomiji ne pomenijo prav veliko, če jih ne spremlja odločna in dosledna politika tudi na ravni Evropske unije. Ta pravkar prehaja v sklepno fazo pogajanj o prostotrgovinskih sporazumih med unijo in ZDA (TTIP), podobni sporazum s Kanado (Ceta) pa čaka ratifikacijo evropskega parlamenta. Ti sporazumi, ki so vse kaj drugega kot naš socialni sporazum, bodo dolgoročno in zelo konkretno določil trgovinska in investicijska razmerja med dvema zelo pomembnima gospodarskima prostoroma. Gre torej za strateško tako pomembno integracijo, ki naj bi na ekonomskem področju vzpostavila primerljivo strukturo, kot je na vojaškem področju Nato. Zaradi geopolitično šibke EU tudi tu grozi dominacija imperialne sile ZDA, ki lahko, po tehtnih opozorilih kritikov, prinese tako katastrofalne posledice, da bo sprejemanje kakršnihkoli nacionalnih socialnih sporazumov povsem brezpredmetno. Če držijo informacije o omenjenih prostotrgovinskih sporazumih, ki jih do zdaj ni nihče zanikal, bi ti namreč omejili pravico nacionalnih držav, da opredeljujejo svoje javne politike, kot se je včeraj izrazil sindikalist Branimir Štrukelj.

Svojevrstna ironija je, da so vlada, delodajalci in sindikati dan po podpisu socialnega sporazuma na mizo ekonomsko-socialnega sveta dobili prav TTIP in Ceto, ki, v predlagani obliki, lahko izničita njihova prejšnja prizadevanja. Zato je skrajni čas, da oblastniki in drugi odločevalci v državi začnejo misliti globalno, čeprav delujejo lokalno. Procesa globalizacije se namreč ne da ustaviti, odvijal se bo vse hitreje.