Strateški zaveznik

Evropska unija in Turčija sta se v zadnjih letih druga od druge bolj oddaljevali, kot zbliževali. Velika država na dveh celinah, ki je že dolga desetletja kandidatka pred vrati Bruslja, se je ločila od evropske poti. Tudi v EU iskrenega navduševanja nad turškim članstvom nikoli ni bilo. V Berlinu in Parizu so raje govorili zgolj o privilegiranem partnerstvu z Ankaro.

Po izbruhu begunske krize je Turčija postala upanje, skoraj rešilna bilka. Zgolj z njeno pomočjo bi EU lahko vsaj za silo obvladala begunske tokove z Bližnjega vzhoda. To, da je Ankara eden od akterjev v sirski vojni vseh proti vsem, ni nobena ovira. Tudi Erdoğanovo spodkopavanje svobode tiska, zmanjševanje pravic manjšin ali omejevanje neodvisnost sodstva niso več teme, ki bi še pritegnile pozornost Bruslja.

Vladar iz Bosporja je obravnavan kot strateški zaveznik, ki bo omogočil boljše in učinkovito varovanje zunanje meje EU. Turčija bi postala nekakšno tamponsko območje za ustavitev beguncev. Z njega bi nato organizirano in pod nadzorom odhajali naprej, v Evropo. Rešitev je videti za silo prepričljiva. Ali vsaj boljša od vsega drugega, kar je krožilo v zadnjih mesecih.

V navidezni bitki proti tihotapcem se ne da zmagati. Določitev kvot za delitev beguncev je polna pomanjkljivosti. Ograje ne rešujejo ničesar. Nemčija kot država z največjimi zmogljivostmi je na robu moči. Unija že tako nima dovolj mehanizmov, da bi lahko resno vplivala na položaj v državah izvora – Siriji, Eritreji, Iraku ... Naveza s Turčijo ponuja konkretnejše upravljanje krize.

Cena takšnega zavezništva ne bo nizka. Ne moralno ne finančno. Notranjepolitično oslabljeni Erdoğan se bo doma pred volitvami prihodnji mesec lahko kitil s svojo uspešno vlogo v mednarodni politiki. Tudi v Bruslju bo kljub svoji avtoritarni drži dobival odpustke. Še več, pričakuje lahko več razumevanja za svoje interese v Siriji. A EU druge izbire nima.