Tiskane izdaje
Ekonomski položaj je težek. Globoko zgrešena, histerična politika odhajajoče vlade je naredila svoje: BDP močno pojema, državni primanjkljaj je velik, brezposelnost eksplozivno narašča.
Glavni vir hudega zaostrovanja slovenske krize je zamotan klobčič prezadolženosti podjetij in od njihovega zdravja odvisnih bank. Do zdaj je ostal nedotaknjen. V Pahorjevi vladi je zasnova reševanja tega problema sicer nastala, a kaj, ko se je premier, gluh za vse, samovščeno ukvarjal predvsem z lastno veličino. Janševa vlada se je problema lotila z zamudo, na vrat na nos in na slab način, z izjemno drago in operativno zahtevno slabo banko.
Slovenija je tako v bistveno slabšem položaju kot ob izbruhu svetovne krize in precej slabšem kot pred nastopom odhajajoče vlade. Kreditiranje podjetij, ki si je leta 2009 s sicer zapoznelimi ukrepi začasno opomoglo, že dobri dve leti krepko pada. (Pre)zadolžena podjetja, tudi dobra, hirajo in vlečejo k dnu tudi banke, na koncu bo prizadeta državna blagajna (še manjši priliv davkov in prispevkov, povečanje sredstev za brezposelne). Ta začarani krog je treba nemudoma presekati.
Tudi Evropa je v godlji. Prestroga fiskalna dieta je mnoge države znova potisnila v recesijo in hud družbeni nemir. Če ne bo krepkejšega okrevanja, bo to za slovenska izvozna podjetja kljub njihovi povečani cenovni konkurenčnosti (stroški dela so, z izjemo Španije, v zadnjem obdobju najbolj padli prav v Sloveniji) nov udarec.
Vlada Alenke Bratušek je močno zaznamovana z atributom začasnosti. To je, gledano psihološko, nestimulativno. Kazalo se je tudi pri snubljenju kandidatov za ministre. Sposobni strokovnjaki raje ostanejo v udobnih službah, kakor da bi se odločali za negotov izziv. Altruizma iz 90. let že zdavnaj ni več.
Voditeljske sposobnosti nove premierke ostajajo uganka. Gospodarski del ministrske ekipe ni idealen, a je boljši od prejšnjega. Šušteršič, ki se je moral kar naprej korigiriti, Čuferju ne seže do kolen. Kandidat Stepišnik ne more biti slabši od Žerjava ali še bolj klavrnega Lahovnika.
Kar zadeva zaupanje, je nova vlada na boljšem kot odhajajoča, a daleč od želenega. V očeh radikalnega dela protestniške scene je sploh le del neuspešne etablirane politike.
Scela gledano, je to krivično. Slovenijo je v ekonomsko močvirje daleč najbolj potisnila prva Janševa vlada, zdaj je to le z vso močjo udarilo na dan. Iz tistega časa izvira prezadolženost podjetij; v tistih letih se je Slovenija iz neto upnice do tujine spremenila v veliko dolžnico; takrat so se skotile javnofinančne težave in bili izvedeni megalomanski menedžerski prevzemi, temelječi na izčrpavanju podjetij; takrat se je zaostrila praksa brezsramnega nastavljanja »naših« brez sposobnosti in izkušenj. Drugi Janšev mandat je bil zvesta, celo zaostrena replika prvega.
Naloga te vlade je prekinitev takšne prakse in pa, seveda, uničujoče gospodarske politike.
Pri razpletanju klobčiča težav podjetij in bank gre novi vladi na roke (zapozneli) predlog Banke Slovenije, ki ga lahko izvedeta le obe ključni instituciji skupaj, torej vlada in centralna banka. Večina razvitih zahodnih držav, od ameriške naprej, je takšne programe izvedla v prvih dveh letih po izbruhu krize.
Za novo vlado to - ob trajni skrbi za likvidnost proračuna - ne bi smela biti pretežka naloga. A se zapleta.
V postopku menjave guvernerja se je stranka, ki jo vodi Bratuškova, skupaj z Državljansko listo odločila podpreti kandidata Boštjana Jazbeca. Gre za širši javnosti malo znanega ekonomista z neoliberalnim pedigrejem, v preteklosti privrženca šokterapije (zahteva za takojšnje fiksiranje tečaja tolarja na začetku prejšnjega desetletja). Še precej mlad je bil zunanji član sveta Banke Slovenije, zadnjih nekaj let pa je delal kot svetovalec državnih institucij v manj razvitih okoljih, zlasti za IMF. Iz tukajšnjih institucij se je umaknil po mučnem razkritju grde spletke, s katero so vladajoče stranke z Jazbečevo pomočjo in s podporo Jelinčiča leta 2007 iz igre za ponovno imenovanje izločile guvernerja Gasparija z obtožbo narodnega izdajstva. Takoj potem se je poskušal Jazbec sam zavihteti na guvernerski položaj, čeprav je bil brez ustreznih referenc (zahtevno delo v finančnih in državnih institucijah) in ne ravno mahnjen na delo. K sreči Drnovšek, takratni predsednik države, Jazbečevih ambicij ni podprl.
Samozaverovani Jazbec se s priporočilom kolega ekonomista Mastena, prav tako neoliberalca, zdaj znova poteguje za guvernerski položaj. Ustreznih referenc še vedno nima. A predlagatelj, predsednik Pahor, si s tem - kot običajno - ne beli glave.
Če bo pri tem ostalo, je ustrezno reševanje zdaj ključnega problema - nesrečnega prepleta težav podjetniškega in bančnega sektorja - hudo ogroženo. Podpora strank nove vlade takšnemu kandidatu lahko postane ne strel v lastno koleno, ampak strel v glavo.
