Tema na koncu balkanskega predora
Malo je možnosti, da bi se po srečanju voditeljev članic pobude Brdo-Brioni lahko pohvalili s prebojnim dosežkom.
Odpri galerijo
Luč na koncu predora je lahko dobra ali slaba novica. Lahko pomeni izhod iz teme ali pa vlak, ki drvi nasproti. Grenke izkušnje Balkance učijo, da je tema na koncu predora vendarle bolj varna od luči. FOTO Arnd Wiegmann Reuters Pictures
Evropska unija se ne more pretvarjati, da je Zahodni Balkan ne zadeva. Z vojnami ranjene, etnično razklane, politično nestabilne in gospodarsko šibke države na jugovzhodnem pragu EU so od nekdaj vir problemov, ki jih zlahka izvozijo na območje EU, če so ali če niso del Unije.
Regija je iz leta v leto dojemljivejša za vplive velikih sil, ki imajo tu jasne interese, hkrati pa so Balkanci vsak dan bolj gluhi za prazne obljube o evropski perspektivi, ki prihajajo iz Bruslja.
V tem prostoru slovenski predsednik Borut Pahor vidi priložnost, da se Slovenija izkaže kot upoštevanja vreden igralec v mednarodni politiki.
Zamisel, da poveže navidezno težko povezljive interese držav regije na eni strani in na drugi strani članice EU prepriča, da je v njihovem interesu, da te države čim prej sprejmejo v svojo družbo, se zdi lepa in optimistična.
Hkrati pa se ta zamisel zdi, prav tipično pahorjansko, neizvedljiva v okolju krute politične realnosti.
Če pustimo ob strani dejstvo, da je slovenska moč v regiji že dolgo bolj ko ne šibka in da je našo verodostojnost v regiji dodatno omajal nikoli prav jasno zanikani tako imenovani non-paper z zamislimi o spreminjanju meja v regiji, je bolj malo možnosti, da bi se po ponedeljkovem srečanju voditeljev držav članic ponude Brdo-Brioni lahko pohvalili s prebojnim dosežkom.
Severna Makedonija, ki je med vsemi državami regije naredila največ za članstvo v EU, je po ostrih grških čereh zdaj trčila ob zid bolgarske blokade.
To, da Pahor Bolgariji ne sporoči jasno in glasno, da je njeno pogojevanje začetka pogajanj s Severno Makedonijo, dokler ne bodo rešena vprašanja o makedonskem jeziku in identiteti, nesprejemljiva klofuta evropskim vrednotam, izniči ves njegov trud za širitev EU na Balkan.
Upanje, da paketnega vstopa vseh držav Hrvaška kot članica EU ne bi poskušala izkoristiti za uresničevanje svojih zahtev do Bosne in Hercegovine ter Srbije, je tudi, milo rečeno, naivno.
Človek, ki ne zmore za eno mizo posesti voditeljev domače koalicije in opozicije, bo težko za eno mizo rešil dolgoletne kompleksne probleme balkanskih držav.
Regija je iz leta v leto dojemljivejša za vplive velikih sil, ki imajo tu jasne interese, hkrati pa so Balkanci vsak dan bolj gluhi za prazne obljube o evropski perspektivi, ki prihajajo iz Bruslja.
V tem prostoru slovenski predsednik Borut Pahor vidi priložnost, da se Slovenija izkaže kot upoštevanja vreden igralec v mednarodni politiki.
Zamisel, da poveže navidezno težko povezljive interese držav regije na eni strani in na drugi strani članice EU prepriča, da je v njihovem interesu, da te države čim prej sprejmejo v svojo družbo, se zdi lepa in optimistična.
Hkrati pa se ta zamisel zdi, prav tipično pahorjansko, neizvedljiva v okolju krute politične realnosti.
Če pustimo ob strani dejstvo, da je slovenska moč v regiji že dolgo bolj ko ne šibka in da je našo verodostojnost v regiji dodatno omajal nikoli prav jasno zanikani tako imenovani non-paper z zamislimi o spreminjanju meja v regiji, je bolj malo možnosti, da bi se po ponedeljkovem srečanju voditeljev držav članic ponude Brdo-Brioni lahko pohvalili s prebojnim dosežkom.
Severna Makedonija, ki je med vsemi državami regije naredila največ za članstvo v EU, je po ostrih grških čereh zdaj trčila ob zid bolgarske blokade.
To, da Pahor Bolgariji ne sporoči jasno in glasno, da je njeno pogojevanje začetka pogajanj s Severno Makedonijo, dokler ne bodo rešena vprašanja o makedonskem jeziku in identiteti, nesprejemljiva klofuta evropskim vrednotam, izniči ves njegov trud za širitev EU na Balkan.
Upanje, da paketnega vstopa vseh držav Hrvaška kot članica EU ne bi poskušala izkoristiti za uresničevanje svojih zahtev do Bosne in Hercegovine ter Srbije, je tudi, milo rečeno, naivno.
Človek, ki ne zmore za eno mizo posesti voditeljev domače koalicije in opozicije, bo težko za eno mizo rešil dolgoletne kompleksne probleme balkanskih držav.
