Tretja trasa tretje ceste

Koliko odločnosti je v politiki, ki naroča gradnjo cest, pa naj gre za skrbno izbiro najoptimalnejših rešitev ali za manj premišljene ceste, ki bi ob tretji razvojni osi bolje povezale slepa pokrajinska črevesa, izboljšale kakovost bivanja, gospodarstvo pa spodbudile, da v odročnih krajih ostane in se razvija?

Očitno ne prav veliko, vsaj pri prečni cestni povezavi med Avstrijo in Hrvaško, med Koroško in Belo krajino oziroma med Velenjem in Savinjsko dolino ne. Komaj 15 kilometrov dolg odsek namreč načrtujejo že desetletje, Slovenj Gradec in Velenje pa sta medtem še vedno edini slovenski mestni občini brez neposrednih avtocestnih povezav.

Saj konsenz med stroko, gospodarstvom in politiko o potrebnosti tretje osi nikoli ni bil negotov. So pa sporne trase. Nekaterim se zdijo najprimernejše tiste, ki ne gredo mimo njihovih krajev, in to dokazujejo s tem, da so cenejše in boljše. Morda so tudi res.

A vsaka odločitev o tem, kje bi kakšno cesto zgradili, je na začetku in na koncu politična. Po vseh letih usklajevanj in iskanja alternativnih tras je spet sporen odsek hitre ceste med Šaleško in Savinjsko dolino oziroma med Velenjem in priključkom na avtocesto v Šentrupertu.

Za izdelavo in izvajanje strateškega razvoja države je prekratkega veka vsaka vlada, četudi izpolni štiriletni mandat. Z vladami so namreč minljive tudi veljavnosti prostorskih načrtov.

Ostanimo pri cesti med Koroško in Velenjem ter avtocesto v Savinjski dolini. Na hitro niti ni mogoče prešteti, koliko vlad je zanjo že naročilo izdelavo državnega prostorskega načrta. Dve odločitvi vlade o izdelavi DPN za traso Velenje–Šentrupert sta že bili preklicani, potem je bil DPN po isti trasi spet naročen in je zdaj izdelan. Pa se je, ko je bila sprejeta tretja odločitev za izdelavo DPN za traso Velenje–Šentrupert, spet oglasil del stroke, spet so vstala civilnodružbena gibanja, ki cesto zavračajo, in vladi zagrozila z vsemi pravnimi sredstvi, prebudilo se je Celje in zahtevalo traso Velenje–Arja vas.

Koroško in šaleško gospodarstvo opozarjata, da že predolgo poslujeta s povečanimi stroški, ker ni ustrezne prometne infrastrukture. Katero izmed velikih podjetij bi se zato lahko tudi odselilo. Na kmetijskem inštitutu so izračunali, da bi zaradi ceste Velenje–Šentrupert in izgube zemljišč kmetije ob trasi v 40 letih izgubili 0,74 milijarde evrov prihodka. Gre za polovico prihodka, ki ga, na primer, Gorenje kot največje podjetje v odmaknjeni regiji načrtuje leta 2020. Če bo takrat še v Velenju.

Morda bi bilo treba verjeti nasprotnikom trase, ki pravijo, da je ta maslo šaleškega političnega lobija v zvezi z vladno koalicijo. Skrajni čas je, da politika to morda celo prizna, potem pa svojo politično odločitev odločno in hitro tudi izvede, torej zgradi cesto. Ali pa bi raje ohranili agrarno krajino, gospodarsko nazadovanje pokrajin in nižji nacionalni dohodek?