Trgovski potniki

Privatizacija je že nekaj časa spet razumljena kot magično zdravilo za kopico težav naše države; države, ki je gospodarsko izžeta in v vsesplošno krizo potopljena kandidatka za različne reševalne trojke. S privatizacijo bi domnevno rešili več zagonetnih hroščev naenkrat, najprej verjetno luknje v proračunu in bankah ter še kje. Drugič, ker bomo državno srebrnino prodajali tujcem, bomo pokazali, da smo sodobna in za tuji kapital odprta država. Tretjič, ker bodo tako prodana podjetja ali večinske državne deleže v njih kupili svetovni blue chipi, bomo tudi mi postali en sam velik, perspektivni »čip«. Vprašanje, mogoče postransko, a vendarle, je, kdo o tem odloča in kdo v to verjame.

Privatizacijo, če poenostavimo, trenutno najbolj »trži« na svojih državniških obiskih kar predsednica vlade Alenka Bratušek sama in nekateri njeni ministri. Kamorkoli premierka gre – v Italijo, Nemčijo, na Hrvaško, v Avstrijo in še kam, ne pozabi svojim vladnim kolegom povedati, da bo v Sloveniji ravnokar na vrsti veliki privatizacijski met. Privatizacija tistega, kar je ostalo v državni ali delno državni lasti. Potem gre na pot kakšen minister in Poljakom ponuja Zavarovalnico Triglav, drugi Nemcem Telekom. Kitajci se vrtijo okrog Aerodroma, Japonci vstopajo v Gorenje, Rusi so poleg Madžarov že dolgo kandidati za Petrol. Vladni in drugi tovrstni predstavniki so tako videti kot ekipa trgovskih potnikov, ki po svetu ponujajo naša državna podjetja ali pomembne deleže v njih.

Strategije, kako bo država prodajala svojo srebrnino, pa še ni mogoče prepoznati; ali pa se motimo? Toda če bi bila jasno določena, si na začetku tedna vprašanj o novem valu privatizacije ne bi postavljali predstavniki visoke politike in gospodarstva v salonih predsednika države. Predsednik države je na srečanju spomnil: privatizacija mora biti transparentna in učinkovita. To naj bi bilo pravilo vsake privatizacije, a izkušnje, tudi domače, so drugačne. Nekatere od njih končno dobivajo epiloge tudi na sodiščih.

Enega od odgovorov, zakaj je državno premoženje bolje prodati, je pri predsedniku Pahorju ponudil tudi finančni minister Uroš Čufer, namreč: če »ni jasno, kdo (državno) premoženje upravlja in kako ga upravlja, naj se to premoženje proda«. Zmeda glede upravljanja mora biti res velika, če o njej tako odkrito govori kar finančni minister sam. Hkrati pa se ta upravljavski nered, seveda tako, kot da visoka politika z njim nima nič, nenehno reproducira: ta teden v Aerodromu, pred kratkim v Zavarovalnici Triglav, tretjič že kje. Za povrhu pa je tu zdaj že skoraj legendarna izjava prvega moža Soda, Tomaža Kuntariča, namreč, da je »neodvisnost pri izbiri nadzornikov navaden blef«. Na omenjenem privatizacijskem »mozganju« pri suverenu države je Kuntarič izjavo zaokrožil rekoč, čemu Sod (ki naj bi bil kot prihodnji državni holding upravljavec državnega premoženja) sploh služi, če se postopki (verjetno tudi privatizacije) vodijo mimo njega.

Ali in če, kam smo pri privatizaciji, ki se še ni začela, že zabredli? Zgolj prodaja v sili pa je, kakor pravi dr. Franjo Štiblar, zavržna.