Tiskane izdaje
Ob 30. obletnici pojava virusa HIV in aidsa strokovnjaki ugotavljajo, da okužba še vedno upravičeno nosi ime kuga sodobnega časa. Čeprav so na podlagi izkušenj razvili veliko strategij zdravljenja, bolezen ostaja neozdravljiva, učinkovitega cepiva pa, kljub številnim poskusom, še ni na obzorju. V treh desetletjih so odkrili in opredelili vse mogoče načine širjenja okužbe, toda pandemije ne v razvitem, še manj pa v nerazvitem svetu, nikakor ne morejo učinkovito zajeziti. Enako je s stigmo, ki spremlja obolele. Prastrah je močno zasidran v ljudeh. Čeprav okuženi s pomočjo zdravil zdaj bolezen že dobro obvladujejo in se njihova pričakovana starost povečuje, jih okolje kaj hitro pahne v socialno smrt, če razkrijejo vzrok svojega zdravstvenega stanja.
Ko so se po svetu razširile prve informacije o smrtonosnem virusu, je ljudem zastal dih. Preplavila jih je panika, vsakdo se je počutil ogroženega. Objemanje, poljubljanje in celo rokovanje z neznanimi ljudmi so odklanjali ali pa sprejemali s cmokom v grlu. Če je bila oseba videti shujšana in izčrpana ali če se je vrnila iz »nevarnih krajev«, je že vzbujala pomisleke. Kaj pa če ima aids?! Takrat se še ni natančno vedelo, kako se okužba prenaša.
V Svetovni zdravstveni organizaciji ocenjujejo, da pandemija zdaj obsega 33,3 milijona okuženih. Izračunali so, da virus HIV vsako leto na novo doseže približno 2,5 milijona ljudi, 1,8 milijona na leto pa jih umre zaradi aidsa. Bolezen je doslej pokopala že več kot 25 milijonov Zemljanov. Kar 70 odstotkov okužb še vedno odkrijejo pri prebivalcih podsaharske Afrike, od koder naj bi bolezen izvirala, v zadnjem desetletju pa se najhitreje širi v državah nekdanje Sovjetske zveze in v Jugovzhodni Aziji.
V primerjavi z drugimi državami je pri nas epidemija še vedno razmeroma omejena, saj je okužena manj kot ena oseba na tisoč prebivalcev, vendar se številka v zadnjih nekaj let povečuje. Tako kaže uradna statistika. Bolj pa skrb vzbujajo tisti, po ocenah stroke naj bi jih bilo več sto, ki niti ne vedo, da so okuženi. To naj bi bili predvsem moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, ti pa so po mnenju epidemiologov in infektologov najbolj odgovorni za nadaljnje širjenje virusa. In ti kljub nenehnim opozorilom, pozivom in intervencijam ne pridejo na testiranje. Težko je verjeti, da jih še ni doseglo rotenje zdravnikov, ki poudarjajo, kako zelo pomembno je zgodnje odkritje okužbe s HIV, saj z ustreznimi antiretrovirusnimi zdravili lahko bistveno vplivajo na kakovost življenja okuženih, precej zmanjšajo možnost za prenos virusa in upočasnijo razvoj aidsa.
Kako se bo epidemija okužbe s HIV v Sloveniji razvijala v prihodnje, si seveda noben strokovnjak ne upa napovedati. Scenarij je odvisen od marsičesa, tudi od aktivnega dela nevladnih organizacij, ki so v preteklosti že pomembno pomagale pri omejevanju širjenja okužb, predvsem pa mora to postati ena od prioritet javnega zdravstva. Težišče bo gotovo še naprej preventivno ravnanje, vendar bo treba čim prej odpraviti stigmo, ki spremlja okužene s HIV, saj ta nepopravljivo zmanjšuje učinke dobronamernih prizadevanj.
