Triglav, naš vrh ali brezno

V sklepnih delih nove strategije upravljanja državnih naložb, pogosto razumljene tudi kot strategije za privatizacijo državnega premoženja, je najtršji oreh Zavarovalnica Triglav. To ni čudno, saj gre za zdravo in veliko družbo, za pomemben finančni steber slovenske države. Triglav pravzaprav ni ravno tipično državen, saj je dober 34-odstotni delež, ki je v lasti Zpiza, po svojem izvoru od državljanov in je le 28-odstotni delež v rokah državnega SDH. Nazadnje je ljudstvo leta 2007 na referendumu odločilo, da Triglava ne da. Vsaj ne tistih 34,47 odstotka, ki ga je bilo pripravljeno zaupati le Zpizu.

Razpršena formula lastništva na Triglavu deluje. Lani so zbrali skoraj 900 milijonov kosmate premije in na koncu iz tega kot skupina potegnili več kot 85 milijonov evrov čistega dobička, samo v prvih treh mesecih letos je čistega dobička že za več kot 30 milijonov evrov. Ali se – samo na te številke, ki pa se kažejo tudi v nacionalni ekonomiji – lahko odrekamo takšni kraljevski kuri in ji namesto strateškega določamo le še mesto pomembne naložbe, visoke 25 odstotkov plus ena delnica?

Manj strateški Triglav je lahko toliko bolj dosegljiva tarča za velikane tipa nemški Allianz, ki nanj potrpežljivo čaka že desetletje in več. Minister za finance Mramor je govoril o mrežah, v katerih vidi Triglav. Ali si lahko predstavljamo, da bo Allianz posebej poskrbel, da bo Triglav v njegovi mreži še naprej ena od vodilnih slovenskih zavarovalniških imen na Balkanu?

Seveda je zelo pomembno dobro upravljanje podjetij. Kljub vsem težavam moramo verjeti, da še imamo sposobne in etično neoporečne ljudi, ki so in bodo sposobni dobro in od dnevne politike neodvisno voditi naša podjetja. Ali pa se bomo, celo po prestani krizi, strahopetno vdali?