Turizem se izplača

Razglasili bi nas za notorične nergače, če bi bili nezadovoljni ali kritični ob takih kazalnikih turistične rasti, kot smo jim priča letos. Ne glede na že tretjo rekordno turistično letino, zadnja sproža več dilem, s katerimi bi se resna turistična država morala spopasti in tudi kaj ukreniti. Najprej, kako je mogoče, da imamo 15 odstotkov več turistov, medtem ko je turistični prihodek večji le za dobrih pet odstotkov. Ali pri statističnem vključevanju podatkov kaj ne deluje ali pa so cene storitev nižje, kot so bile (v kar seveda več kot le dvomimo). Kako lahko v hrvaški Istri dosegajo celo trikrat višje cene kot v Portorožu?

Primer najrazvitejše slovenske turistične občine Piran kaže, da so številke o turistih eno, razmere na terenu pa nekaj drugega. V tej občini na leto »prezrejo« več sto tisoč prenočitev. Pri tem izgubijo več sto tisoč evrov turistične takse in še dvakrat toliko drugih davkov. Večji problem je, ko je treba načrtovati, kako poskrbeti za toliko ljudi. Ali infrastruktura še ustreza? Je cesta dovolj široka, je dovolj parkirišč, plaž, trgovin, restavracij, vode, kanalizacije, čistilnih naprav? Ko državni predstavniki turizma odločno zavračajo pomisel, da bi lahko bilo pri nas turistov preveč, jih je treba vprašati, ali so se avgusta morda vozili po avtocesti med Ljubljano in Koprom, so poskušali obiskati sanitarije na katerem od počivališč, so se kak konec tedna kopali v Fiesi ali Simonovem zalivu, so šli na izlet na Bled ali v Bohinj, so se z raftom spustili po Soči? Ali kdo v Sloveniji sploh natančno ve, koliko turistov se zares prepelje skozi Slovenijo v treh poletnih mesecih? Presplošen odgovor je, da je treba znati te turistične vrhunce upravljati. Ta fraza prav nič ne pomaga v zamaške ujetim turistom. Pravzaprav ne poznam veliko turistov, ki bi prišli na dopust zato, da bi stali ali se kopali v gneči. Predvsem pa: koliko se takšna pretirana množica ujema s frazo slovenskih turističnih strategov o »trajnostnem«, do narave in človeka prijaznem turizmu?

Redki letošnji pridobitvi, ki bi lahko, denimo na Primorskem, delno omogočali »upravljanje« množice, sta obnovljena žičnica na Kanin in zaprtje obalne ceste med Koprom in Izolo ter njeno (prepočasno) urejanje v kopališče. Slovenija je nujno potrebovala štiri kilometre daljšo obalo za kopanje. Morali bi jo dodobra urediti že letos, ne šele morda čez deset let. Brez podobnih pridobitev, predvsem pa strateško premišljenih vlaganj, lahko pozabimo na vsakršno »upravljanje«. Poleg tega nas strategi z veliko mero dvoličnosti prepričujejo, da bodo zaposleni v turizmu tista »zvezdica, ki bo pripomogla do petzvezdičnega turizma«. Naj za začetek povedo, ali se bodo tudi plače zaposlenih v turizmu letos povečale za vsaj toliko, kolikor je prišlo več turistov, ali pa za vsaj toliko, kolikor bo (realno) več prihodkov v turizmu. Resnost in trajnostnost turizma se začenjata pri resnosti in trajnosti turističnih izvajalcev. S temi pa v desettisočih primerih ravnajo precej slabše kot z razvpitimi najetimi delavci v Luki Koper.