Ubijanje miru

Turčija je iz dneva v dan bolj podobna Siriji in Iraku, je po krvavi drami na trgu pred železniško postajo v Ankari bridko potožil eden od preživelih. Opozicijski shod za mir in demokracijo se je komajda dobro začel, ko sta ga surovo razgnali dve bombni eksploziji. Skoraj sto mrtvih pičle tri tedne pred (ponovljenimi) parlamentarnimi volitvami.

Turčija, ujeta med kladivo in nakovalo vojn v soseščini, že dolgo ni bila tako razdeljena, kot je danes. Oblast, ki jo pooseblja predsednik Recep Tayyip Erdoğan, je vse bolj avtoritarna. Namesto dialoga širi nemir in sovraštvo. Zlasti do Kurdov, ki jim je napovedala novo vojno, na las podobno tisti, ki se je začela v osemdesetih letih in terjala 40.000 življenj. Prokurdska Ljudska demokratična stranka (HDP), ki ji očitajo povezave s prepovedano Kurdsko delavsko stranko (PKK), je na junijskih volitvah prvič presegla desetodstotni volilni prag in tako Erdoğanovi stranki AKP odvzela absolutno večino.

Napadi na Kurde, ki so v Siriji in Iraku edina resna obramba pred Islamsko državo, se kar vrstijo. Bombe padajo po oporiščih PKK v gorah. Eksplozije odmevajo na shodih kurdskih aktivistov v Turčiji. V Diyarbakirju, Surucu, zdaj tudi v Ankari. Ni se mogoče znebiti občutka, da režim načrtno straši volivce pred terorizmom. Vladajoča nomenklatura jih hoče s tem znova zvabiti v svoj objem, si na ta način spet zagotoviti absolutno večino in s tem bianco menico za popolno uzurpacijo oblasti v državi.

Turčija je v svoji zgodovini preživela vrsto kriz. V sedemdesetih letih je nasilje skoraj razklalo državo. V devetdesetih je bil vrhunec vojne proti Kurdom. Kasneje se je izkazalo, da je za vsemi krizami tičala tako imenovana »globoka država«, temačno omrežje tajnih služb, ki so vselej delovale po naročilu z vrha. Zdaj v Turčiji spet ubijajo mir. Kdo torej znova načrtno širi kaos in nasilje? Kurdska opozicija trdi, da pozna odgovor.