Udarec, ki je več kot to

Čez noč. In je sto ljudi na cesti. Ja, tako kot jih je bilo ob propadu marsikaterega drugega podjetja. Izgube služb so vedno udarec za socialni položaj posameznikov in njihov položaj na trgu dela. In ja. Nihče ni nedotakljiv pred dolgo roko kapitala.

Čez noč je slovenski medijski prostor ostal brez svojih pomembnih členov. Brezplačni dnevnik, tednik, spletna stran. Ekipa ljudi, ki ga je ustvarjala, je delo opravljala profesionalno in po novinarskih standardih, čeprav so, zaradi posebne pozicije na trgu, več prostora kot drugi, namenjali oglasom. A s tem ni nič narobe – dokler novinarji opravljajo svoje delo. Žurnalova ekipa ga je. To lahko potrdijo številni članki, v katerih so novinarji razkrivali nepravilnosti in se z njimi postavljali v vlogo nadzornikov oblasti, slednikov denarnih tokov in glasnikov šibkih. Vse tisto, kar zaupanja vrednemu mediju pritiče.

Da se kljub temu poslovno gibljejo na tankem ledu, ni bila skrivnost. Tisti, ki so do včeraj še ostali, so namreč v ne tako zelo oddaljeni preteklosti preživeli dva rušilna vala; s prvim so oklestili regijske vsebine, z drugim splet. A vseeno je hipna odločitev šok, ki nam daje slutiti o metodah, ki jih uporabljajo tujci. Ti, ki so jo zdaj sprejeli, so se pred časom zanimali za nakup Večera. Neki drugi so se pred dnevi sprehajali po Delu. Kar pomeni le to, da ni nič več nemogoče. Niti način ne. To, kar se je nekega lepega majskega jutra pripetilo Žurnalovim novinarjem, se lahko zgodi vsakemu izmed gradnikov slovenske, resda ne preveč zdrave, medijske krajine.

Zato je to več kot udarec za vsakega prizadetega posameznika. Je udarec za precej skrhan slovenski medijski prostor, v katerem medijev – količinsko – ne manjka, a v njem zmanjkuje dovzetnosti za resni žurnalizem, in je udarec za delovanje »javnega« in demokracije. Te je pač z vsakim medijem nekoliko manj.