Tiskane izdaje
Nedeljska televizijska debata med nemško kanclerko Angelo Merkel in njenim socialdemokratskim izzivalcem Peerom Steinbrückom je potrdila najbolj temeljne sodobne dileme tako v Nemčiji kot v Evropi in v svetu: je kakršno koli delo boljše od nobenega? Lahko politika poskrbi za zaposlovanje ali je treba za to gospodarstvu dati proste roke?
Konservativna kanclerka odločno zagotavlja, da gospodarstva ne bo obremenjevala z novimi davki in vsem drugim, kar bi preprečevalo ustvarjanje delovnih mest, za pogajanja o najnižji plači in višjem standardu pa so po njenem prepričanju najbolj pristojni delodajalci in sindikati. Socialdemokratski kanclerski kandidat nasprotno zagovarja temeljno pravičnost, za katero naj poskrbi tudi država, če ne drugače, pa z zvišanjem najnižjih plač in pokojnin. Steinbrück večjo pravičnost pričakuje tudi v Evropi: po drugi svetovni vojni so drugi pomagali Nemčiji in po njegovem prepričanju je čas, da Nemčija vrne uslugo.
Povsem mogoče je, da bodo nemški volivci v prihodnjih štirih letih oba nasprotna tabora v sredinskem političnem prostoru zavezali k temu, da skupaj nadaljujeta iskanje odgovorov. Kanclerki, ki je državo kljub krizi vodila v relativnem blagostanju, še vedno bolj zaupajo kot opozicijskemu prvaku, zadnji mesec pred volitvami pa v Nemčiji pogosto tudi očitnim favoritom prinese pretrese. Zaradi veliko neodločenih volivcev se to lahko zgodi tudi zdaj. A četudi bi 22. septembra dovolj prepričljivo zmagala ena ali druga politična opcija, se tudi Nemčija ne bo mogla izogniti ponovnemu izpraševanju temeljne dileme o sodobnem blagostanju na državni ali evropski ravni.
Kanclerka Angela Merkel še naprej ponuja svoje recepte: po štirih letih njenega drugega mandata zdaj državna statistična služba navaja povečanje deleža polnih delovnih mest z vsemi pravicami, ki izhajajo iz tega, in zmanjšanje nezavarovanega najemniškega dela. Nemčija se je vsaj doslej tudi že zelo približala polni zaposlenosti in vabi dobro izučeno silo iz vse EU in od drugod, kar je dobro za hitro starajočo se družbo. Po drugi strani pa mnogi verjamejo, da je Nemčija samo bolje kot drugi izkoristila skupno evropsko valuto in tej še ni vrnila usluge tako, da bi spodbudila tudi razvoj drugih držav. Kanclerka odgovarja, da si prizadevajo tudi za rast v kriznih državah in nikogar niso pustili potopiti se, hočejo pa, da tudi drugi izvedejo reforme, skozi katere so šli sami.
Statistiki navajajo tudi prva znamenja vseevropskega gospodarskega okrevanja, a to še ne dokazuje edine pravilnosti dosedanjega reševanja evropske dolžniške krize. Celina, ki v primerjavi z drugimi vse manj proizvaja in vse bolj razdeljuje, bo morala svojo novo živahnost šele dokazati, in to v obdobju, ki mirnemu razvoju morda ne bo naklonjeno. Obetajo se nevarna obračunavanja ali vsaj gospodarski pretresi v državah, na katere so računali izvozniki. Svet je še vedno zelo zapleten in Evropa si bo morala še naprej prizadevati za iskanje pravih odgovorov na vprašanja, ki se tudi drugje šele oblikujejo. Izbire pa pravzaprav ni: vsi smo na isti ladji.
