Ujetnika premoženja

Ko je Slovenija leta 1992 sprejela zakon o lastninski preobrazbi podjetij, je sklenila, da bo deset odstotkov nekdanjega skupnega družbenega premoženja namenila za poplačilo denacionalizacijskih upravičencev in prav toliko tudi za pokrivanje vrzeli v pokojninski blagajni. Te naložbe sta nato v upravljanje dobili predhodnici Slovenske odškodninske družbe (Sod) in Kapitalske družbe (Kad), zato da bosta deleže sčasoma prodajali in poravnavali svoje obveznosti. A politika je na to kmalu pozabila, saj so te naložbe postale predvsem poligon za uveljavljanje njenih interesov v gospodarstvu. Na to odločitev je, kot kaže, pozabila tudi sedanje vlada, ki namerava s predlagano klasifikacijo strategije upravljanja prodajno zakleniti večino premoženja Kada in Slovenskega državnega holdinga (SDH), v katerega se je preoblikoval Sod.

Zakaj je to lahko težava? SDH ima skupaj za približno 700 milijonov evrov obveznosti, z novimi denacionalizacijskimi zahtevki pa se ta vsota lahko še poveča. SDH ima sicer dovolj premoženja, a ker bo večina njegovih naložb opredeljenih za strateške ali pomembne, jih ne bo mogel prodati in pretopiti v denar. SDH gre sicer na roko, da njegova življenjska doba ni več omejena na leto 2016. Prav tako je srečna okoliščina, da so posojila trenutno poceni. A tudi ta bo treba na koncu plačati. Zgolj prihodki od dividend, ki so lani znašali slabih 35 milijonov evrov, zato ne bodo dovolj. Podobno kot SDH lahko ujetnik svojega premoženja postane tudi Kad, čigar naloga je zagotavljanje dodatnih sredstev pokojninski blagajni. Letos jih bo moral nakazati 19 milijonov evrov, v prihodnje pa za usklajevanje pokojnin po 50 milijonov evrov na leto.

Vlada je šla s klasifikacijo celo tako daleč, da je predvidela tudi zamrznitev razpolaganja z naložbami, ki sploh ne prinašajo donosa ali celo potrebujejo sveži kapital. To pomeni, da SDH in Kad od njih ne prejemata nobenih prihodkov. Med takšnimi sta, denimo, Sava in Perutnina Ptuj. Primer zadnje je še posebno nerazumen, saj ima Kad tam manj kot desetodstotni delež in nobenega vpliva na upravljanje družbe. Še več, zaradi odločitve vlade je moral ustaviti prodajne postopke, ki jih je vodil skupaj z drugimi delničarji, ki hočejo sestopiti s perutninskega vlaka.

Država ima seveda vso pravico, da določeno podjetje ali panogo prepozna za pomembno za narodno gospodarstvo in se odloči, da bo v njem imela svoj delež. A to bi morala najprej ustrezno utemeljiti in imeti v takšni družbi tudi kak vpliv za izpolnjevanje določenih ciljev. Ohranjanje deležev zgolj zato, da jih ima, ali zaradi želja posameznikov, pa je najmanj neracionalno. Država se lahko odloči tudi, da bo spremenila namembnost določenih deležev, ki so pristali v košari SDH in Kada, a bi pričakovali, da bo tema dvema družbama potem zagotovila nadomestne vire ali poiskala kakšno drugačno rešitev. Vendar o tem v strategiji za zdaj ni niti besede.