Tiskane izdaje
Okoljski ministri EU so sklenili popustiti vajeti, s katerimi so doslej relativno uspešno zadrževali širjenje pridelave gensko spremenjenih rastlin na evropskih tleh. S političnim dogovorom, ki članicam Unije omogoča, da pod določenimi pogoji same prepovedo ali omejijo pridelavo takih rastlin na svojem ozemlju, so po več letih vročih razprav na temo vdiranja GSO v evropski prostor naposled popustili vztrajni politiki in dolgim lovkam čezatlantskega kapitala. Čeprav nedavna odločitev okoljskih ministrov še nima potrditve poslancev evropskega parlamenta, kjer je z novo sestavo že jeseni pričakovati težavna pogajanja, je bolj ali manj le še vprašanje časa, kdaj se bo zgodila.
Evropa je po prepričanju najbolj gorečih nasprotnikov širjenja pridelave gensko spremenjenih rastlin že z omenjenim političnim dogovorom na ministrski ravni (vključno s slovenskim) preprosto kapitulirala v ofenzivi ameriškega Monsanta in njegovih satelitov, znanih po pridelavi semen GSO. Kompromis, ki odločitev o pridelavi gensko spremenjenih rastlin prepušča posameznim članicam, so namreč podprle vse države skupnosti, razen Belgije in Luksemburga. Zato niti ne presenečajo razlage, da je namen novih pravil poenostaviti proces odobritve GSO, saj sedanji ne deluje, če odobritev pridelave na ravni EU blokirajo posamezne države.
Z zagotavljanjem pravice, da se kot posameznice države lahko odpovedo pridelavi »dodelanih« rastlin, pa bodo še vedno lahko izpostavljene »onesnaženosti« z GSO in tudi pravnemu izigravanju biotehnološke industrije. Ali drugače, kot opozarjajo iz okoljevarstvenih organizacij, s predlagano zakonsko ureditvijo so za države članice varovalke EU prešibke v primerjavi z močjo, ki jo dobijo proizvajalci gensko spremenjenega materiala. Ti bi namreč lahko po sodni poti celo nasprotovali »suvereni« odločitvi države o prepovedi pridelave gensko spremenjenih rastlin na njenih tleh.
In navsezadnje, kaj pa bi sploh lahko naredili, če se zgodi nenamerno onesnaženje z GSO v državi, ki si take pridelave ne želi, bi pa čez njeno ozemlje v posmeh njeni suvereni odločitvi proti GSO neovirano potekal promet s semeni in pridelki za tiste, ki bi takšno pridelavo prakticirale? Bi po izkušnjah severnoameriških farmarjev, ki niso »kupili« Monsantovega modela nadzorovane pridelave, pa jim je bil ta z onesnaženjem vsiljen, lahko biotehnološki gigant celo iztožil odškodnino za nelegalno pridelavo »njihovih« GSO?
Tudi zato bi bilo dobro, če bi nove evropske poslance spomnili na vse razsežnosti odpiranja evropskega prehranskega trga. Brez ustreznega previdnostnega zadržka, potrebnega za ohranjanje avtohtone proizvodnje in varovanja zdravja ljudi, se nam ne bo zgodil le GSO, ki si ga ne glede na poudarjanje dobrobiti v plačanih analizah multinacionalk večina Evropejcev ne želi, ampak še naprej tudi ne kakšna s formaldehidi obdelana ameriška perutnina, čeprav predelana v bolj ali manj vabljive izdelke.
