Tiskane izdaje
»Za ustanovitev podjetja v davčni oazi obstajata dva glavna razloga – zaščita premoženja in nižji davki.« S temi besedami med drugim svoje morebitne stranke vabi ena od ciprskih odvetniških družb. Možne stranke so tudi vlagatelji, ki se prek posebnih družb, registriranih v državah z nižjimi davki, potegujejo za nakupe državnih podjetij, tudi v Sloveniji.
Takšna praksa je lahko glede na evropska in slovenska pravila povsem zakonita, a vprašanje je, ali je tudi etično in moralno sprejemljiva. Takšno davčno optimiziranje, kot temu radi bolj sofisticirano rečejo finančni krogi, namreč pomeni manj prihodka za nacionalne proračune s tem pa manj denarja za šolstvo, zdravstvo, javno infrastrukturo, socialne pomoči itn. Zmanjšuje pa tudi preglednost posla. Zato bi se morale vlade vključno z našo znajti v precepu: ali naj s takšnimi igralci poslujejo ali pa jih izločijo iz igre.
Slovenska vlada se s tem dvomom, kot kaže, ne ukvarja in tudi kupcev, ki se za podjetja potegujejo prek družb iz davčnih oaz, ne namerava odsloviti. Določeno rešitev v tej smeri zdaj predlaga opozicijska poslanka. A četudi bi Slovenija uspela med evropskimi pravili najti pot, ki bi brez očitkov o diskriminaciji kupce iz davčnih oaz pustila pred vrati, bi to posledično najbrž pomenilo manj interesentov in nižje kupnine. Torej manj prihodkov za proračun. Vendar prav aktualni primer Elana kaže, da pedigre kupca ni nepomemben.
Razkritje panamskih dokumentov je potrdilo, da je počitnikovanje v davčnih oazah postala nadvse razširjena navada različnih por sodobne družbe in da jo je mogoče izkoreniniti zgolj s širšim mednarodnim dogovorom. A mlačen odziv Bruslja in drugih ustanov kaže, da za to ni prave volje in da bodo vlade skupaj z našo še naprej ujetnice sistema davčnega optimiziranja.
