Tiskane izdaje
Henryju Kissingerju se je zavezništvo z Evropo zdelo tako težavno, da je o tem napisal knjigo. Zdaj pa se več transatlantsko usmerjenih Evropejcev sprašuje, ali se »dobrohotna supersila« še drži načel, ki so demokratičnim državam zagotovila zmago v hladni vojni in v tekmi za blaginjo.
Na münchenski varnostni konferenci je moral ameriški zunanji minister John Kerry na vse strani zanikati strahove, da se predsedniku Baracku Obami Evropa in svet zdita čedalje manj pomembna.
Nemčija, ki je v Washingtonu kljub razkritju velikopoteznega ameriškega prisluškovanja komunikacijam očitno nočejo pomiriti s sporazumom o odpovedi medsebojnemu vohunjenju, pa se vse bolj sprašuje, ali ne bo morala zato sama prevzeti večjega dela odgovornosti za svojo, evropsko in svetovno varnost. To je v Münchnu odmevno zahteval tudi predsednik države Joachim Gauck, kanclerka Angela Merkel je za zdaj previdnejša, saj ve, da po polovici stoletja pod ameriškim varnostnim dežnikom tako kot večina Evropejcev tudi njeni državljani ne vidijo potrebe po okrepljenem delovanju na svetovnih frontah. Poljski zunanji minister Radosław Sikorski pa verjame, da se bo treba odločiti, ali imamo na svojih tleh svojo ali tujo vojsko: »Lastna je cenejša!«
Udeleženci münchenske konference pa so opozarjali tudi na nove izzive: nihče ni več neranljiv, zato so možne samo globalne rešitve. A ni videti, da bi se tega že zavedali. Ali je mogoče nasprotnika – ali vsaj njegove zle namene – uničiti tudi s prijaznostjo? Morda je to spet osrednje vprašanje sodobnega sveta. Med hladno vojno je »korenčke« arhitekta nemške vzhodne politike Egona Bahra dopolnjevala ameriška in Natova palica. Ali jo lahko danes nadomesti skupni strah za preživetje in skupno zavzemanje za blaginjo?
