Usodne trinajstice

Trinajstega julija letos je že postalo jasno, da kombinacija treh trinajstic, ki so pred dvema letoma in pol zaznamovale izglasovanje prim. Janeza Remškarja za generalnega direktorja onkološkega inštituta – zaupnica za vodenje, pridobljena na 13. seji sveta zavoda, prvi v letu 2013, kjer je ob 13. uri predstavil svojo vizijo –, v resnici ni bila optimalna rešitev. Njegov mandat se utegne končati predčasno. Člani sveta zavoda so namreč v sredo pozno popoldne soglasno, za zaprtimi vrati, po ugotovitvi odklonov pri vodenju in uresničevanju dogovorjenega, začeli postopek za njegovo razrešitev.

Ko smo se z Remškarjem pred letom dni pogovarjali o dobrodošlici, ki so mu jo predstavniki zaposlenih v svetu zavoda že pri glasovanju o imenovanju odrekli, je bil neposreden, rekoč: Težko rečem, ali so mi bile te trinajstice namenjene v dobrem ali slabem.

Danes je jasno, da dobre popotnice, žal, ne bo.

To je bilo predvidljivo. Antagonizmi med zaposlenimi in obema vodstvoma inštituta, strokovnim in poslovnim, se ponašajo s precejšnjo patino. Z Remškarjem se niso ne začeli in ne končali. Sicer je res, da to, na kar se sklicujejo vodstveni kadri edine slovenske terciarne institucije, specializirane zgolj za zdravljenje rakavih obolenj, drži: da so bile doslej vse ovadbe in prijave, ki jih je napisal dr. Erik Brecelj, na katerem (ali po zaslugi katerega) se je že dolgo načeta strokovno-etično-komunikacijska os zdaj očitno zlomila, zavržene kot neutemeljene. Tiste, seveda, ki so že doživele epilog.

Vendar je antagonistični duel med zaposlenimi in vodstveniki, o katerem se je zdelo, da mu ni in ne bo konca, zdaj doživel dih jemajoč hladen tuš. Z opisom stanja na onkološkem inštitutu, za katerega se je, sicer resda zgolj z objavo v strokovni ediciji zdravniške zbornice, odločil priznani, zdaj že upokojeni slovenski kirurg, ki je dolga leta iz filigranske bližine spoznaval drobovje te institucije. Izpovedano v marsičem vzbuja resno skrb.

Takrat, ko se nakrhani odnosi začno lomiti na kakovosti in varnosti dela in se kazati v slabši kakovosti ali varnosti delovanja, politikantski manevri ne zaležejo več.

Remškar, ki je četrt stoletja delal v zdravstveni »neposredni proizvodnji«, kot zdravnik, potem pa izmenično prehajal v vodstveno-menedžersko-svetovalne vode, se je v anale slovenskega zdravstva zapisal kot prvi direktor, ki je (v splošni bolnišnici na Jesenicah) odstopil iz objektivnih razlogov. Tokrat se drzni manevri, ki jih je, čeprav bi po tako imenovani zujfovski zakonodaji lahko že mirno užival v pokoju, Remškar načrtoval na onkološkem inštitutu, niso izšli najbolje.

Pod drobnogledom nadzornikov se ni znašel njegov odnos z Brecljem, ampak vsebina dela, opravljenega v poldrugem letu, torej v času delovanja sveta zavoda v tej zasedbi. Mesec dni ima zdaj generalni direktor na voljo, da pripravi zagovor, v katerem namerava zavrniti vse očitke. A slabega občutka se, žal, v nobenem primeru ne bo mogoče znebiti.