Ustvarjeni za razraščanje

Vedno ko se javni sektor postavi na cesto, so v ospredju tisti na robu – najslabše plačani javni uslužbenci. In skoraj vedno, ko se ti najslabše plačani po nalogu sindikalnih veljakov borijo za svoje pravice, smetano poberejo najbolje plačani v javnem sektorju. Če karikiram: tisti, ki se borijo na cesti, od pridobljenih ugodnosti mogoče lahko poližejo ostanke ter pomijejo posodo.

Verjetno je res, da primanjkuje medicinskih sester, pomanjkanje kadra pa je veliko tudi še kje drugje. A ključna težava je, da je javni aparat nastavljen tako, da ko se nekje odpre neko delovno mesto, to nikoli več ni ukinjeno. Tudi ko že zdavnaj manjka razlogov za obstoj. Denimo, ko so bile odpravljene meje z Madžarsko, Avstrijo in Italijo, so bili vsi obmejni delavci prezaposleni na druga področja v javni upravi, ne glede na potrebe.

Povprečnemu prebivalcu Slovenije se po akcijah sindikatov javnega sektorja v zadnjem obdobju zdi, da so razmere dela javnih uslužbencev nevzdržne. Podatki pa kažejo prav nasprotno. Tako glede plač kot tudi pogojev dela so večinoma precej boljše kot povprečne razmere v gospodarstvu.

Seveda so v gospodarstvu bistveno večje razlike, ker podjetja svoj učinek merijo z uspehom, od uspeha pa so odvisne tudi plače in zadovoljstvo delavcev. Bolje kot podjetje deluje, bolj so zadovoljni zaposleni, pri čemer je plača le manjši del zadovoljstva.

Če to prenesem v javni sektor, kjer so plače povprečno četrtino višje kot v gospodarstvu, protesti kažejo predvsem na katastrofalno slabo organizacijo dela javne uprave. Le tako lahko razumem nezadovoljstvo protestnikov. Torej, namesto da se protestniki borijo za višje plače, bi verjetno bilo učinkovitejše, če bi zahtevali skrajšanje čakalnih vrst v zdravstvu, sodstvu ..., ker bodo od zvišanja plač največ pobrali njihovi predstojniki.